Članek problematizira namen in način transkribiranja lutenjskih tabulatur tržaškega lutnjista Giacoma Gorzanisa s srede 16. stoletja ter pomen tabulaturnega zapisa, ki v svoji izvirni obliki ...najpopolnejše združuje navodila za izvajalce in informacije o glasbeni vsebini.
Identifikacija literarne lokacije z geografsko predlogo je samo prvi korak, naslednji je dopolnilo skopih podatkov o prostoru v pripovedi z dodatnimi informacijami, tudi takimi, ki segajo v danasnji ...cas in torej ne pojasnjujejo le besedila, ampak hocejo vzbuditi interes za lokacijo samo. Izjave so prepoznavne po besedi danes, npr. »Na levem bregu Save se danes stoji nekdanja brodnikova koca«, »Pri Podbrezju ljudje se danes pomnijo mogocne kostanje ... Danes je tam kostanj bolj redek« (Tavcarjevo ZD 2: 430). Izstopajoc primer je deset strani obsezna zgodba Povest v kleti, ki je pospremljena s sestimi stranmi opomb; od cesar se skoraj tretjina opomb nanasa na prostor. Med njimi je cela stran z izpisanimi parcelnimi stevilkami, povrsino in dokupljenimi parcelami, ki naj ilustrirajo premozenjsko stanje in status domnevnega modela literarni osebi.2 Ob vsej natanènosti, ki se danes zdi odveè, se je Borsnikova zavedala relativne vrednosti zbranih podatkov, saj Tavèar »ni bil nikoli deskriptivni realist, marveè je elemente, ki jih je zajemal iz resniènosti, v svoji bogati in plodni domisljiji zmerom po svoje preobraèal in prestavljal«, in je svarila, da jih je treba jemati previdno in kritièno. (Borsnik v Tavèarjevo ZD 1: 372-373) Opombe te vrste omogoèa preprièanje, da so fiktivni prostor in osebe v tesni zvezi z realnim prostorom, njihova naloga pa je to pokazati, zlasti pa opozoriti na odstopanja. Konstatacija ustreznosti fiktivnega prostora realnemu - opombe te vrste so prepoznavne po besedici res: »Popotnik, ki pride iz Skofje Loke, res na tem mestu prviè zagleda Poljane. (Prim. naèrt Poljan v prilogi.)« (Borsnik v Tavèarjevo ZD 1: 381) - je pravzaprav nujno izhodisèe za nastevanje razlik med njima. Kadar gre za prvoosebnega pripovedovalca, se zdi urednici skoraj samoumevno, da ga je treba identificirati z avtorjem. Ker pa je o avtorju Tavèarju marsikaj znano, se razkrijejo tudi pomenljive razlike med njima. V pripovedi Bolna ljubezen stoji npr. izjava »Sedaj poslusam anatomijo«, ki jo je komentirala takole: »V resnici je T. v èasu, ko je pisal to 'noveleto', poslusal pravo na Dunaju.« (Tavèarjevo ZD 1: 385) Pedantnega preverjanja so bili delezni celo drobni prostorski podatki, npr. »krog in krog obdana s cvetoèimi, puhteèimi gozdi velièastnih kostanjev: Ni znano, da bi bili v tistih èasih v Tavèarjevih krajih rastli divji kostanji z belimi cvetovi, na katere misli tu T. ... paè pa so tudi takrat rastli tam domaèi kostanji, toda le pomesani med drugo drevje.« (Borsnik, Tavèarjevo ZD 1: 387) Borsnikova je bila pri enaèenju pripovedovalca oz. junaka z realnim avtorjem vendarle veliko previdnejsa od Prijatelja, ki ga je sem in tja polemièno popravljala, in ni na silo podrejala literature realijam iz pisateljevega zivljenja. Ko se je med pripovedovalcem in avtorjem pokazalo le preveè razlik, se je njuni identifikaciji odpovedala, npr. v pripovedi Povest v kleti: »Kakor hitro namreè postavimo za izhodisèe razumevanja tega dela ugotovitev, da ni nujno, da misli Tavèar pri ljudeh, o katerih govori v prvi osebi, prvenstveno nase, se nam vse dokaj lepo ujema.« (Borsnik v Tavèarjevo ZD 1: 379) Pripovedovalèevo izjavo »Na vseuèilisèu ... poslusal sem edinole modroslovje« v pripovedi Èez osem let je ob splosni vednosti, da je Tavèar studiral pravo, pospremila s komentarjem: »To kakor vse drugo dokazuje, da kot junak te novele ni misljen avtor sam, èeprav govori v prvi osebi.« (Borsnik, Tavèarjevo ZD 1: 408) Pokrajinsko ozadje, kamor je Josip Jurcic postavil dejanje Cveta in sadu, je Dolenjska. Nekoliko bi utegnili misliti na muljavsko okolico, ker so nekatere osebe odondod, n. pr. Sepec (gl. nize). Vinogradi pa nas vodijo bolj na vzhod, morda do Kostanjevice. »Grad« Zabrezje je pisatelj gotovo naslikal po kakem resnicnem poslopju; manj verjetno je, da bi slo za isti grad, ki ga je v Desetem bratu upodobil pod imenom Slemenice, kakor je trdil anonimni podlistkar v clanku »Jurciceve Slemenice in Polesek nekdaj in zdaj« (S. 30. januarja 1942): opis Zabrezja (gl. str. 182) in Slemenic (gl. Jurcic ZD 3: 147-148) je kaj razlicen. Pri postnem poslopju se spomnimo na Hudo, vasico med Sticno in Visnjo goro, kjer so Foedransbergi (Fedrmani) imeli posto. Njih zago je imel v najemu neki Kabac, Jurcicev Sepec. Tudi razmerje zagarja Kabaca z zensko, ki ni bila posebno na dobrem glasu, je Jurcic porabil v svojem romanu. Gostilna, ki tako privlacuje zagarja, je Bolkova krcma na Muljavi, znana ze iz Desetega brata kot Obrscakova (o Kabacu-Sepcu gl. vec v op. k str. 191).
Tematizacija prostora se je v slovenski literarni vedi dogajala v okviru naratologije, žanrskih raziskav kmečke in pokrajinske povesti ter zgodovinskega romana, tematoloških in interkulturnih ...literarnozgodovinskih študij. Obilico podatkov o literarnem prostoru je najti v opombah k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev, zlasti v kritični izdaji opusa Ivana Tavčarja v uredništvu Marje Boršnik. Opombe so tešile radovednost glede realnih predlog za literarna dogajališča in za prostore avtorjevega bivanja, v neskladjih med literarnim in zgodovinsko izpričanim geografskim prostorom pa so odkrivale delovanje avtorjeve kreativne domišljije.
Andrijica Šimić (Alagovac, 22. XI. 1833. – Runovići, 5. II. 1905.) najglasovitiji je hajdučki harambaša. Turski zulum i nepravda otjerali su ga u hajduke 1859. godine. Hajdukovao je 12 godina. Bio je ...plemenit hajduk i pobožan. Štitio je siromašne i žene te ih pomagao. U zoru 14. siječnja 1871. izdao ga je Ante Garac, kod kojega je tu noć spavao. Sedam ga je Garaca svezalo i predalo vlastima. Koncem srpnja iste godine osuđen je na doživotnu robiju. U koparskom je zatvoru sužnjevao do 16. prosinca 1901. godine, kada je carskom odlukom pušten na slobodu. Danima ga je mnoštvo naroda očekivalo na Splitskoj rivi. Kad je parobrodom iz Kopra stigao u Split, svugdje ga je dočekivalo i ugošćavalo mnoštvo naroda. Nije se osvetio svojim izdajicama. Andrijica je pripovijedao o svom hajdučkom životu pokazavši se vrsnim narodnim pripovjedačem. Umro je tri dana nakon svoga izdajnika Ante Garca. Počiva u groblju u Runovićima, a njegova kletva se ostvarila. Noge Andrijice Šimića iznad glave su Ante Garca. Šest godina nakon smrti Andrijice Šimića osnovan je HNK koji je zbog Šimićevih vrlina nazvan Hajduk.
