Prispevek se osredotoča na mentaliteto prekmurskih evangeličanov v Prekmurju v začetku 20. stoletja, ko so priprave na priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom vse ...bolj zorele, čemur pa naj po dosedanjih zapisih evangeličani ne bi bili posebej naklonjeni. Z namenom, da se izpostavi dosedanji, predvsem nepristranski, pogled na to tematiko, je v prispevku poudarek na raziskovalnih spoznanjih dveh velikih strokovnjakov na področju protestantizma v Prekmurju, žal že obeh preminulih, dr. Mihaela Kuzmiča in mag. Franca Kuzmiča. Za razumevanje mentalitete so predstavljeni najprej organizacija evangeličanske cerkve, potem izobraževalna središča, v katerih so prekmurski evangeličani pridobivali svoje znanje, vprašanje narodne zavesti in vpogled v protestantsko pisno tradicijo kot temelj za versko, narodno in jezikovno identiteto, s čimer se prispevek tudi sklene. V 20. stoletje so stopili duhovniki, ki so se šolali v glavnem na Madžarskem, kar tudi pojasnjuje njihovo lojalnost tej državi, vendar jih zaradi te vpetosti v madžarski kulturni prostor in posledično oklepanja madžarskega črkopisa še ni utemeljeno prikazovati v negativni luči ali jih celo označevati za »madžarone«, kar odločno poudarjata tudi oba Kuzmiča. V letu 1919 je v Prekmurju delovalo deset evangeličanskih cerkvenih občin, v polovici teh so delovali duhovniki madžarske narodnosti, a se je kljub temu ohranjala jezikovna identiteta slovenskega naroda, kar pomeni, da je bila v evangeličanskih cerkvah govorjena in slišana prekmurska slovenska beseda. Tudi odklonov v določenih obdobjih in pri določenih osebah od narodnostno in versko utemeljenih usmeritev ne smemo posploševati ali jih precenjevati, pravita Kuzmiča in poudarjata, da je za interpretacijo razumevanja vrednot in predanosti verskemu prepričanju pri protestantih nujno poznavanje specifike protestantskega prebivalstva v Prekmurju. Prav ta manko je namreč ustvaril negativni prizvok glede opredelitve evangeličanov pri odcepitvi od Madžarske in priključitvi k tedanji Kraljevini SHS.
Prispevek predstavlja tipologijo slovarskih oznak in pojasnil za tretjo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ). eSSKJ je splošni informativno-normativni razlagalni slovar knjižnega ...jezika, ki uporabniku s kvalifikatorji in kvalifikatorskimi pojasnili prinaša podatke o slogovni zaznamovanosti leksikalnih enot, in sicer z družbenostnega, prostorskega, časovnega, področnega in konotativnega vidika.
Članek obravnava jezikoslovno analizo govorjene slovenščine pri predstavnikih slovenske skupnosti v Torontu. Analiza prikazuje jezikovne značilnosti slovenščine pri dveh tipih uporabnikov slovenščine ...kot dediščinskega jezika, in sicer nosilcih in govorcih slovenščine kot dediščinskega jezika. Pri prvem tipu se kažejo predvsem narečne značilnosti izvornega kraja na vseh jezikoslovnih ravninah, pri drugem tipu uporabnikov pa vse večji vpliv angleščine kot večinskega jezika in kot enega od uradnih jezikov v Ontariu.1
V prispevku so predstavljene dvojinske končnice samostalnikov vseh treh spolov, izpričane v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Na podlagi obsežnega gradiva so predstavljena razmerja med njimi ...ter glasovni in nalikovni procesi, ki so vplivali na razvoj dvojnic pri posameznih končnicah. S primerjavo med različnimi izdajami besedil slovenskih protestantskih piscev je opozorjeno tudi na smer jezikovnih sprememb v dvojinskih samostalniških sklanjatvah.1
V prispevku so predstavljeni različni načini prevajanja frazeološkega gradiva v nebiblijskih prevodih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ter njihovo vključevanje frazemov in paremij v ...prevod neodvisno od prevodne predloge, pri čemer je posebna pozornost posvečena razlikam med prevajanjem izvorno latinskih in izvorno nemških frazemov.1
Ob Trubarjevi petstoletnici se ponovno odpirajo vprašanja o razvoju jezika in oblikovanju (enotne) slovenske knjižne norme. Začetki slovenskega knjižnega jezika so povezani z osrednjeslovenskim ...knjižnojezikovnim izročilom 16. stoletja, v 18. stoletju pa se srečamo še z vzhodnoslovenskim, ki je prav tako preraslo okvire pokrajinskosti in se je razvilo v samostojen knjižni jezik. Slovenščina je imela do sredine 19. stoletja dvojno normo - Trubar in Küzmič sta ustvarila nadnarečna jezikovna sestava, izhajajoča iz govornega in predknjižnega izročila, središčnih narečij in mestne (Trubar) oz. pokrajinske (Küzmič) govorice. Temeljno načelo njune stilistike je bila splošna razumljivost, s preseganjem narečnih posebnosti pa sta svojima jezikoma zagotovila knjižni status ter določila normo in predpis za osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik.
The perpetually pressing question of Slovene as the language of the Slovene university and thus also indirectly of scholarship in Slovenia dictates the thematic selection of certain fundamental ...sections of the monograph. The literary language's intellectual function and thus the sense of its existence is interrogated. A concise historical survey of (literary) Slovene's development substantiates its dynamic power.
PDF
