Pricujoca razprava se osredotoca na analizo Gradisnikovega prevoda romana Mojster in Margareta z vidika prevajanja kulturnospecificnih izrazov, znacilnih za sovjetsko okolje tridesetih let prejsnjega ...stoletja. Ena zelo opaznih lastnosti literarnega opusa Mihaila Bulgakova je namrec skladnost jezikovnega izrazja z vsebino. Mojster in Margareta je izrazito kulturnospecificno obarvano pripovedno delo, ki se odvija v razlicnih casovnih in prostorskih dimenzijah ter posledicno tudi v razlicnih jezikovnih svetovih: v izmisljenem mestu Jersalaim (Jeruzalem) v casu krizanja Jezusa Kristusa (t. i. jersalaimska pripoved) in v Moskvi v tridesetih letih prejsnjega stoletja (t. i. moskovska pripoved). Za govorico Moskovcanov je znacilno, da se sporazumevajo v nizjem pogovornem jeziku, prezetem z leksikalnimi posebnostmi nestandardne novotvorjene »sovjetske ruscine«, ki jih bomo v razpravi imenovali sovjetizmi. Pojem se nanasa na besedisce, vkljucno s kraticami in krajsavami, ki opisuje razlicne plati sovjetskega zivljenja (poklice, uradne ustanove, propagandna gesla itd.). Prisotnost sovjetizmov v Bulgakovovem romanu je povsem logicna, saj je zivel in ustvarjal v casu nastanka »sovjetske govorice« in jo je v svojih delih veckrat ironicno posnemal. Duhovito vpletanje sovjetskega diskurza v besedilno strukturo je nespregledljiva stalnica v vecini del pisateljevega ustvarjalnega vrha, v katerem je gradil razmisljanje, cutenje in izrazanje »homo sovetikusa« ter poudarjal ujetost posameznika v jezikovnih strukturah svojega casa. Kot zagovornik svobode izrazanja, predvsem umetniskega, se v svojih delih ironicno odziva na teznjo sovjetske oblasti, da bi ljudem odvzela pravico do svobode govora in osebnega nacina izrazanja ter jih prisilila k rabi okrnjenega, degradiranega jezika, ki je ubesedoval predvsem strah, malodusje in paranojo. Bulgakov je brez dvoma velik mojster situacijske ironije. Je pa tudi velik mojster vecplastne, sinteticne perspektive in posledicno vecplastnega jezikovnega ubesedovanja. V romanu je veliko primerov, ko je zgodovinsko-mitoloska realnost socasno ubesedena tako s knjiznim jezikom kot tudi z jezikom sovjetskega diskurza (npr. satana veckrat naslovijo z »drzavljan«; satanov sluzabnik, govoreci macek Behemot, zahteva od uradnika »pasport«). Ob tem Bulgakov besede (ali fraze) postavi v tak kontekst, kjer dobijo se dodatne pomene in velik prostor rezoniranja, ter ponazori za sovjetski jezikovni prostor znacilno »vpetost in ujetost v referencnost in denotat jezika « (Verc 2010: 129). Nekatere besede in fraze so zelo tezko prevedljive ali pa celo neprevedljive. Vcasih za sabo potegnejo cele prizore, ki so osrednjega pomena za interpretacijo romana. Naloga prevajalca je v takih primerih izjemno tezka. Cetudi se doloceno besedo ali pojem da ustrezno prevesti, ni nujno, da bo slovenski bralec razumel kontekst in dojel komicni smisel prizora, ki je v celoti odvisen od dejstva, da se sovjetski jezik pojavi v najmanj pricakovanih govornih situacijah. »Daca« je pocitniska hisa, ki so jo v sovjetskih casih dobili v uporabo le najbolj »zasluzni« strankarski privrzenci. Predstavljala je pomemben statusni simbol, ki ga je bil delezen strankarski in vojaski vrh ter nekateri priznani umetniki in literati. V omenjenem poglavju se literati, namesto da bi razpravljali o umetnosti, pritozujejo nad dejstvom, da so le nekateri upraviceni do uporabe »dace«, in se sprasujejo, po kaksnem kljucu so dobili to pravico. Opisani prizor potrjuje avtorjevo mojstrstvo, da vnovic ironicno in previdno, toda nedvoumno izrazi rezimsko kritiko, ki je pod pretvezo socializma in enakosti omogocila ekonomsko in druzbeno segregacijo. Prevod »literarna hisica« nekoliko degradira izvirni pomen, saj so bile »dace« zelo razkosno opremljene, kar je razvidno tudi iz teksta, ko eden od junakov omenja, da so »jedilnice opazene s hrastovino« (Gradisnik 2004: 61). V nadaljevanju pripovedi opazamo prevajalcevo nedoslednost, saj »daco« prevaja kot »vila«, »vil je samo dvaindvajset« (Gradisnik 2004: 61). Vecplastna in ambivalentna Bulgakovova poved, prepletena z mrezo intertekstualnih odnosov in ubesedena z razlicnimi jezikovnimi variantami, predstavlja za prevajalca stevilne izzive. Jezikovni vzorci, znacilni za sovjetsko govorico, imajo kljucno vlogo za razumevanje avtorjevih refleksij in predvsem avtorjeve ironije. Odpravljanje sovjetizmov bi pomenilo veliko poseganje v izvirnik in bi lahko odlocilno vplivalo na bralcevo recepcijo. Ze ob prvem branju prevoda je mogoce opaziti, da se Gradisnik v vecini primerov ozira na veljavne norme ciljnega sistema in sovjetizmov ne prevzema po izvirniku, temvec jih: (a) dobesedno prevede, (b) opise z obcim pojmom ali (c) nadomesti s pojmom, ki je ciljnim bralcem (domnevno) bolj domac. Grosma n (1997: 37) ugotavlja, da je lahko »prevod narejen z namenom, da bi v ciljnem knjizevnem sistemu ucinkoval tako kot izvirna besedila. Da bi dosegel ta namen, se ravna po sprejetih in trenutno veljavnih knjizevnih normativih in okusu ciljnih bralcev, ne meni se za odmike od izvirnika, ki jih terja tako prilagajanje ciljnim bralcem«. V nasprotju s prevajalskimi postopki, ki omogocajo, da prevod ucinkuje kot izvirno besedilo, se z direktno prevzetimi izrazi iz izhodiscnega besedila »v prevod prenese izvirnikov kolorit« (Mozeti c 1997: 234). Problem je v tem, da ta postopek terja od bralca dobro poznavanje tujejezicnega okolja in lahko ob pomanjkanju tega znanja otezi proces branja.
