Prispevek obravnava glasovne spremembe v krajevnem govoru Komna, ki so se dogajale od zapisa za SLA (1954) in zapisa za OLA (1986) do danes. Poleg njih so predstavljene še meje arealov nekaterih ...odrazov za dolge samoglasnike.
Avtorica na podlagi avtonomije migracij meje analizira kot mesta nadzora in nasilja ter hkrati kot migrantski praxis, kot strategije bega in ruptur. Pojasnjuje idejo o »utelešenih mejah«, da bi ...pokazala, kako meje na poti oblikujejo ljudi in so obenem same oblikovane prek utelešenih izkušenj tistih, ki meje prestopajo. Z uporabo Foucaultovega koncepta 'vladnosti' (gouvernementalité) in koncepta 'plastičnosti' (plasticity), kot ga analizira Malabou, postavi tezo, da današnje upravljanje migracij uporablja mehanizem »plastičnih meja«, ki so oblikovane kot neposredni odziv na mobilnost migrantov, kar pokaže tudi na empiričnem primeru eksternalizacije meje kot evropske politike upravljanja z migracijami.
Tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno je svoboda izražanja ena izmed osnovnih državljanskih svoboščin, ki jo povezujemo s sodobnim pojmovanjem državljanstva, kakor tudi eno najpomembnejših načel ...demokratične družbe. Članek identificira različne funkcije, ki jih povezujemo s svobodo izražanja, in predstavi z njo povezane osnovne interese. Sledi analiza omejitev oz. mej svobode izražanja in s tem povezana problematika sovražnega govora ter predstavitev nekaterih razsežnosti pravne podlage obravnave sovražnega govora. Razprava se ukvarja z vprašanjem, zakaj sovražni govor predstavlja mejo svobodi izražanja, nato pa je predstavljen predlog uporabe konceptualne analize pri prepoznavanju in definiranju sovražnega govora. V sklepnem delu so predstavljeni nekateri temeljnih ugovorov zoper svobodo izražanja in sovražni govor.
Avtonomija in nadzor migracij v evropskih »tamponskih conah«Dva ključna koncepta, s pomočjo katerih avtorici v članku mislita migracije in se prepletata skozi celotno besedilo, sta nadzor nad ...priseljevanjem in avtonomija migracij, pri čemer poudarita, da je v praksi prvi odgovor na drugega in ne obratno. Koncept avtonomije migracij omogoča razumeti begunce/begunke in migrante/migrantke onstran viktimizacije in varnostnega diskurza. Nadzor razčlenita s pomočjo prikaza tipičnih diskurzov (ločevanje beguncev in ekonomskih migrantov, varnostni diskurz, diskurz žrtve, zloraba azila) in značilnih ukrepov (zapiranje »nelegalnih« migrantov in eksternalizacija evropskih meja). Ključni argument je, da v praksi nadzor nad priseljevanjem ne blokira le avtonomije migracij, temveč tudi sistem mednarodne zaščite. Omenjeni koncepti in prakse se odslikavajo na eksternaliziranih evropskih mejah – »tamponskih conah« – ki naj bi prevzele evropski sistem mednarodne zaščite ter varovale EU pred migracijami. Prakse v »tamponskih conah« avtorici obravnavata s perspektive avtonomije migracij, torej tudi onstran zatiranja in neučinkovitega sistema zaščite.
Tudi za postpostdramski čas je značilno spogledovanje s ključnimi formami svetovne dramatike, kot so antične in elizabetinske tragedije, ter z njihovimi temami, ki jih aplicira na popolnoma sodobne ...probleme. Izmed mnogih besedil je mogoče izbrati tri: Die Schutzbefohlenen Elfriede Jelinek, Antigona v Molenbeeku Stefana Hertmansa ter Romeo in Julija sta bila begunca Vinka Möderndorferja. Poleg razmerja do antike povezuje vse tri drame še tematska rdeča nit: migracije ter z njimi povezane nesrečne usode beguncev. Izkaže se, da je edina optimistična različica te teme nastala pri Ajshilu, vse tri sodobne drame pa bi bilo mogoče brez težav uvrstiti med tragedije. Takšna je drama Jelinekove, ki je nastala po resničnem dogodku iz leta 2012, ko je skupina migrantov protestno vdrla v Votivno cerkev na Dunaju in zahtevala zase in za sebi podobne človeka dostojno azilno obravnavo. Jelinek izkaže ves etični razkroj Evrope, ki se skriva za visokoletečimi ideali človekoljubja, dejansko pa ravna prav nasprotno. V tem primeru gre za razmerje med migranti, ki so pravi tujci, in pa Evropejci. Tujca, ki je že polnopraven državljan Evrope, predstavi Hertmans, le da svojo »Antigono« zaplete še s klasično zgodbo pokopa mrtvega brata, ki je v tem primeru terorist. Ta Antigona je še vedno tujka, a tudi že državljanka Evrope. Zadnji korak v tej smeri naredi Möderndorfer, ki pa kot migrante, torej kot tujce, obravnava ekonomsko ogrožene Evropejce. Nobena od treh dram nima izhoda in slehernikova usoda se konča tragično.
The post-postdramatic period is characterised by a flirtation with key forms of world drama, such as ancient and Elizabethan tragedies, and their themes, which are applied to thoroughly contemporary problems. In this regard, three of the many texts can be selected: E. Jelinek’s Die Schutzbefohlenen, S. Hertmans’s Antigone in Molenbeek and V. Möderndorfer’s Romeo and Juliet Were Refugees. In addition to their relationship to antiquity, all three plays are linked by a thematic thread: migration and the unfortunate fate of refugees. It turns out that the only optimistic version of this theme came from Aeschylus, and all three contemporary plays could easily be classified as tragedies. Jelinek’s play is based on an actual event from 2012 when a group of migrants stormed the Votive Church in Vienna in protest and demanded decent asylum treatment for themselves and others like them. Jelinek exposes the whole ethical decay of Europe, which hides behind high-flying ideals of humanitarianism but does the exact opposite. In this case, it is the relationship between migrants – the real foreigners – and Europeans. Hertmans introduces a foreigner, who is already a fully-fledged citizen of Europe, only to complicate his Antigone with the classic story of the burial of a dead brother, who in this case is a terrorist. Möderndorfer takes the final step in this direction by treating economically deprived European citizens as migrants, i.e., as foreigners. None of the three plays has a way out, and the fate of the everyman ends tragically.
Članek obravnava danes še kako aktualno vprašanje trajnostnega razvoja in meje rasti znotraj prevladujoče paradigme stalnega gospodarskega razvoja. Človeštvo se je znašlo pred težko odločitvijo, kako ...naprej, saj se nekatere posledice sedanjega antropocentričnega in netrajnostnega razvoja odražajo tako na naravnem okolju kot tudi na družbi. Ne glede na občasne gospodarske krize pomeni dosedanji gospodarski razvoj resno grožnjo prihodnjim rodovom, in to ne le človeškim. Zakon entropije je univerzalni zakon vesolja, ki mu tudi človek na Zemlji ne more ubežati. Dokazano je, da je večji del posledic, ki jih v okolju zaznavamo danes, antropogenega izvora, kar ne nazadnje potrjujejo tudi mnoge študije. Očitno je torej, da bo človek moral spremeniti del svojih ravnanj, predvsem pa temeljito premisliti svoj odnos do stalne gospo- darske rasti ter njenih dobrih in slabih posledic. Je morda rešitev nova ekološka etika, ki ne bo antropocentrična, ampak predvsem intrinzična – torej etika, ki ji trajnostni (uravnotežen, sonaraven) razvoj ne bo cilj, ampak sredstvo za dosego cilja? Bo morda pot do etike, ki bo odgovorno ravnala z okoljem in vsemi živimi bitji, krajša, ko bomo izkušnje starejših generacij prek ustreznega izobraževalnega koncepta prenašali na mlajše rodove? Morda. Na srečo so ti rodovi, ki so še kako dojemljivi za »novo« okoljsko/ekološko etiko, že med nami, saj vse skupaj povezuje usoda tega časa in prostora. To ni le naša osebna pravica in dolžnost, temveč, kot je razvidno iz članka, nas k odgovornemu ravnanju z okoljem obvezujejo tudi številni mednarodni dogovori.
The monograph presents different names of Piran Bay (Slo. Piranski zaliv) over time. Despite the leading onomastic topic, the publication is designed as a regional-geographic review of Piran Bay and ...its hinterland, where all the main physical- and socio-geographical characteristics are presented. This book describes the basic hydro-geographic characteristics of Piran Bay as a part of Gulf of Trieste and the Adriatic Sea. The monograph talks about the historical development, salt making in Sečovlje salt pans and the circumstances that led to the now more than two decades-long border dispute between Slovenia and Croatia. A significant chapter is dedicated to the presentation of the different naming of the Bay of Piran through time. According to the chronological order, 104 different cartographic sources present the name changes of the Piran Bay through time and when a certain specific geographic name appeared. Based on media analysis, one of the chapters describes the relation between the names Savudrijska vala or Savudrijski zaljev (Savudrija Bay) and Piranski zaliv or Piranski zaljev (Piran Bay).