Odločba o stanarini se nanaša na stanovanje, v katero se je naša tričlanska družina vselila na državni praznik, 29. novembra 1955. Odločba je napisana na mojega očeta Jožeta Stibilja. Bil zaposlen ...kot cementninar pri gradbeno industrijskem podjetju Gradis, ki je blok zgradilo za družine svojih delavcev. Mati Ivanka je bila gospodinja (ni bila zaposlena), jaz (Božena) sem bila takrat stara devet let in sem obiskovala 3. razred osnovne šole na Viču. Na stanovanje smo čakali od pet do osem let. Stanovanje bi morali dobiti že dve leti prej, pa je bilo dodeljeno bolj “zaslužnemu”. Mati je bila zelo prizadeta in se je šla pritožit kar k generalnemu direktorju, ki je bil tako šokiran, da ji je obljubil prvo novo zgrajeno stanovanje in besedo je tudi držal. Starši so bili jasno zelo zadovoljni s stanovanjem, njegovo opremljenostjo, lepo razporeditvijo prostorov in vrtički za bloki. To pa ni veljalo zame. Izgubila sem prijateljice in prijatelje, pa vse domače živali (prašiči, zajci, kokoši, mačka) in sem se le s težavo pretvarjala, da sem vesela, ker imam lastno sobo.
Odločba o dodelitvi stanovanja za našo družino iz leta 1955 je zanimiva. Napisana je bila na mojega očeta,ki je bil zaposlen kot cementninar pri gradbeno industrijskem podjetju Gradis, ki je blok ...zgradilo za družine svojih delavcev. V odločbi je naveden napačen priimek (Štibilj namesto Stibilj) in ime očeta (Alojz namesto Jože), ulica je še Endlicharjeva, brez hišne številke, pa tudi Savsko naselje ni omenjeno. Mi smo rekli, da smo se preselili v Savsko kolonijo. Ni mi treba poudariti, da so bili na stanovanjski upravi deležni ostrega poduka moje mame.
