V brezno Mušje jame pri Škocjanu na Krasu so v okviru kultnih obredov metali najmanj štiri stoletja bronasto orožje, zaščitno bojno opremo, posode in drugo. Ob prenehanju teh obredov na ...območju Škocjana so se v zaledju Caput Adriae pojavili posebni depoji vrste Tržišče-Porpetto z železnim orožjem, med katerim prevladujejo sulične osti. Razlikovati je mogoče med starejšo in mlajšo skupino teh depojev, ki se ločita tudi po sestavi in razprostranjenosti. Za starejšo skupino, ki jo zasledimo v Istri, na Krasu in na Notranjskem, je značilno, da so v depojih zastopane tudi še maloštevilne bronaste sulične osti in sekire, med železnim orožjem pa so poleg suličnih osti in sekir tudi kratki ukri- vljeni meči – mahaire. V dveh depojih so bile pridane tudi čelada in tri konjske brzde. Ta skupina je datirana v obdobje med koncem 8. in sredino 6. st. pr. n. št. Mlajšo skupino depojev najdemo v Posočju in Furlaniji. V njih ni več bronastega orožja in mahair, pač pa nove oblike železnega orožja (sekire z enostranskimi plavutmi, uhata sekira, železno bodalo) in konjske opreme (brzda z železnima psalijama U-oblike). Zakopani so bili v drugi polovici 6. oziroma v 4. st. pr. n. št.
Leta 2002 so na pobočju Gorjancev v bližini Gorenjega Suhadola naleteli na večji depo bronastih predmetov. Sestavljajo ga napadalno orožje, orodje, nakit, pločevina in ingoti. Časovni razpon ...predmetov sega od srednje bronaste dobe do začetka mlajšega obdobja kulture žarnih grobišč. Primerjave za večino predmetov iz depoja se najdejo v depojih druge stopnje KŽG iz Karpatske kotline in z zahodnega Balkana.
Prispevek obravnava poznosrednjeveško in zgodnjenovoveško enorezno hladno orožje iz Ljubljanice v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije: 8 enoreznih mečev, v virih imenovanih messer, in 49 bojnih nožev, ...imenovanih tudi kmečki ali hišni noži (bauernwehr ali hauswehr). To raznovrstno orožje, značilno za srednjeevropski prostor, je bilo v 15. in 16. st. zelo razširjeno, vendar ga je – z izjemo precejšnjega števila najdb iz Ljubljanice – v slovenskih muzejskih zbirkah ohranjenega zelo malo. Uporabljali so ga kot orožje ali tudi kot orodje – v boju, za zaščito na poti ali pri lovu (kot lovske nože), za vsakdanjo uporabo in kot del osebne noše ljudi predvsem nižjega stanu. Razporeditev najdb, odkritih predvsem na območjih Podpeči, Blatne Brezovice in Rakove Jelše, se ujema z razporeditvijo drugih vrst in skupin predmetov, tudi orožja, iz poznega srednjega in zgodnjega novega veka. Povezuje se z logiko izrabe prostora oziroma potovanja po reki in okoliškem ozemlju, predvsem z domnevnimi lokacijami pristanov na reki ali prehodov čeznjo.
Prispevek obravnava fenomen nenavadno velikega števila najdb srednjeveških mečev iz reke Ljubljanice na Ljubljanskem barju. Odsotnost ali pomanjkljivost najdiščnih podatkov, ki zaznamuje večino od ...več kot 56 odkritih primerkov, narekuje poglobljeno obravnavo t. i. notranjih pokazateljev posameznih najdb. Ti vključujejo stanje meča ob odkritju, sledove poškodb in manipulacij ter prisotnost ali odsotnost ostankov nožnice. Preučitev in upoštevanje tovrstnih dejavnikov nadgrajuje analizo tipološko-kronoloških značilnosti orožja, delno blaži izpad arheoloških podatkov o kontekstu in lahko do določene mere celo prispeva k osredotočanju interpretativnih nastavkov oziroma hipotez o okoliščinah in vzrokih potopitve. Kronološka strukturiranost mečev z vrhuncem med 12. in sredino 14. st. ter slabše oprijemljivim številom poznejših najdb, relativna maloštevilnost najdb sočasnega orožja na drogu ter konjske in konjeniške opreme, ki bi dokazovala intenzivnejše premike v obrečnem prostoru, nadalje zgoščeno pojavljanje mečev na določenih odsekih reke in končno omejena, iz okolja izvirajoča tveganja za naključne izgube v veliki meri izključujejo možnost ponavljajočih se dejanj iz trenutnih vzgibov in podpirajo domnevo, da je potopitev pomembnega dela obravnavanega orožja rezultat zavestnih odločitev oziroma namere.
Prispevek obravnava zgodnjesrednjeveške zaklade železnih predmetov s slovenskega ozemlja s podrobnejšo predstavitvijo štirih najdb (Camberk nad Cerovim Logom, Stari grad nad Uncem, Ljubična nad ...Zbelovsko Goro, Zidani gaber nad Mihovim). Predmeti so bili po prvotnem namenu povezani s tremi dejavnostmi – s poljedelstvom, obrtjo in bojevanjem. Po uporabnosti se delijo na poljedelsko orodje, orodje za obdelavo lesa, kovaško orodje, konjeniško in konjsko opravo, orožje, na predmete za raznovrstno rabo ter ingote in surovo železo. Po sestavi zakladne najdbe lahko razvrstimo v tri skupine, v zaklade z orodjem, zaklade z opravo za konja in konjenika ter zaklade z raznovrstnimi predmeti. Pomembna kriterija sta še ohranjenost predmetov (celi in poškodovani predmeti) in okoliščine najdbe (v naselbini, ob poteh). Presoja vseh teh lastnosti in dobre primerjave, predvsem na Slovaškem in Češkem, omogočajo umestitev zgodnjesrednjeveških zakladov iz Slovenije v širši prostor jugovzhodne in dela srednje Evrope od konca 8. do prve polovice 10. stoletja.
železo, les, dolžina 1852 mm, železni del 1030 mmNa novejšem drogu tiči nasadilni tulec z ušesoma, prstanom, sekirinim listom, vranjim kljunom ter dolgo bodno ostjo. Na sekirinem listu so dve ...ključasti, ena trolistna predrtina in vtis treh polmesecev, na vranjem kljunu pa tri okrogle in ena trolistna predrtina ter značka istega izdelovalca kot na helebardi, ki jo hrani Pokrajinski muzej Ptuj.Lit.: Polona Selinšek, Marjeta Ciglenečki, Zbirka orožja na Ptujskem gradu, Ptuj 1999, kat. št. 87, str. 147.
železo, les, dolžina 1435 mm, dolžina železnega dela 805 mm(od konice bodne osti do konca kovinskih ušes, ki služijo za pritrditev sekalno-bodnega dela helebarde na leseni ročaj)Novejši lesen drog je ...pritrjen v kratek železni nasadilni tulec, ki na vrhu prehaja v bodno ost. Ost je na eni strani dopolnjena z rezilom sekire v obliki trapeza, na drugi pa s koničastim rezilom, imenovanim »vranji kljun«. Dve dolgi kovinski ušesi, ki izhajata iz nasadilnega tulca, nalegata na leseni ročaj orožja in ga s tem krepita. Na vranjem kljunu je značka delavnice, ki jo Demmin omenja kot značko švicarske delavnice iz 15. stoletja.Lit.: Avgust Demmin, Die Kriegswaffen in ihrer historischen Entwickelung von denaltesten Zeiten bis auf die Gegenwart, Leipzig 1886, str. 780.
PDF