Stalen del razvoja strojnega prevajanja je evalvacija prevodov, pri čemer se v glavnem uporabljajo avtomatski postopki. Ti vedno temeljijo na referenčnem prevodu. V tem prispevku pokažemo, kako zelo ...različni so lahko referenčni prevodi za področje podnaslavljanja ter kako lahko to vpliva na oceno – ista metrika lahko isti prevajalnik oceni kot neuporaben ali kot zelo uspešen samo na podlagi tega, da uporabimo referenčne prevode, ki so pridobljeni po različnih postopkih, vendar vedno jezikovno in pomensko povsem ustrezni.
This article discusses problems involved in the literary representation of argot and spoken language in the context of the First World War based on the analysis of a multilingual corpus including the ...French novel Le Feu, written by Henri Barbusse in 1916, its German version, Das Feuer, translated by Leo von Meyenbourg in 1918, as well as the German novel Im Westen nichts Neues, written by Erich Maria Remarque in 1929, and its French translation À l’Ouest, rien de nouveau by Alzir Hella and Olivier Bournac published the same year.
Dans cet article, nous nous intéresserons à l’imitation d’un parler argotique et popu- laire dans la littérature romanesque publiée dans le contexte de la Première Guerre mondiale. En appuyant notre analyse sur un corpus franco-allemand réunissant, d’un côté, le roman français Le Feu d’Henry Barbusse (1916) et sa version allemande Das Feuer traduite en 1918 par Leo von Meyenbourg et, d’un autre côté, le roman allemand Im Westen nichts Neues d’Erich Maria Remarque et sa traduction française À l’Ouest, rien de nouveau d’Alzir Hella et Olivier Bournac, tous deux publiés en 1929, nous serons en mesure de discuter les différents problèmes liés à l’emploi de telles variations langagières ainsi qu’à leur traduction
Prispevek obravnava kulturno besedje v slovenskem prevodu romana Carlosa Fuentesa Smrt Artemia Cruza. V analiziranem besedilu so številni kulturni izrazi, ki nimajo ustreznic v drugih jezikih in ...kulturah. Gre za elemente, ki prispevajo k potujevanju ciljnega besedila, saj se tako besedilni svet kaže kot neznan in eksotičen. Vendar pa je zanimivo, da bralca ti elementi ne zmedejo, ker v sobesedilu obstaja dovolj referenc, ki mu pomagajo razumeti bistveno, zato besedilo na mikroravni deluje koherentno. Prevajalka Alenka Bole Vrabec v primeru, ko gre za besedje, vezano na specifično kulturno okolje, najpogosteje prenese tuji kulturni izraz in ohranja španski zapis v poševnem tisku, v opombah pa razloži pomen večine teh izrazov. Na ravni kulturnega besedja se je odločila za potujitveno prevajalsko strategijo, saj bi nekatero prevzeto besedje lahko nadomestila s slovensko ustreznico ali vsaj s podomačenim zapisom v skladu s pravili slovenskega jezika. Te odločitve poudarjajo potujitveni značaj prevoda.
Pričujoči članek se ukvarja s prevajanjem lastnih imen iz francoščine v slovenščino; natančneje, s prevodi publicističnih poimenovanj francoskih političnih institucij v slovenščino. Najprej ...predstavimo lastna imena v slovenščini in francoščini ter relevantne razlike pri njihovem zapisovanju v obeh jezikih; nato pa omenimo še nekatere prevajalske strategije. Sledi korpusna analiza v dveh delih. Najprej smo analizirali publicistični podkorpus vzporednega korpusa FraSloK in nato še slovenski korpus Gigafida, kjer smo analizirali članke dveh slovenskih časopisov Delo in Dnevnik. Pri analizi smo se osredotočili na strategije, ki so jih pri prevajanju uporabili prevajalci. Poimenovanja v obeh slovenskih časopisih se med seboj razlikujejo in so odvisna od pričakovanega ciljnega občinstva. Pri poimenovanjih v prevedenih člankih smo pričakovali pogosto uporabo transference, vendar so ta pogosto prevedena v slovenščino ali pa opremljena z razlago, ki je v pomoč bralcem. Rezultati analize potrjujejo, da prav ciljno občinstvo in kontekst odločata o izbiri prevajalske strategije ter kažejo na prevajalčevo težnjo po dodatni razlagi pojmov.
Članek prinaša synkrisis dveh načinov, s pomočjo katerih učitelji klasičnih jezikov učencem pomagamo pri bralnem razumevanju izvirnih latinskih in starogrških besedil. Prvi način predstavlja postopek ...prevajanja po skladenjski prioriteti, ki ga pri pouku klasičnih jezikov tradicionalno spodbujamo v našem prostoru; drugega povezujemo predvsem z alternativnimi metodami poučevanja klasičnih jezikov (npr. z metodo bralnega pristopa, ki se je uveljavila v anglosaksonskem prostoru) in pomeni tehniko linearnega branja. S soočenjem obeh bralnih tehnik prispevek načenja nekatera temeljna vprašanja didaktike pouka klasičnih jezikov (učnih ciljev, razmerja med prevajanjem in bralnim razumevanjem, specifik branja izvirnih besedil v klasičnih jezikih), ponudi pa tudi nekaj primerov vaj in praktičnih strategij, ki so nam lahko v pomoč pri spodbujanju bralnega razumevanja ter pri senzibiliziranju učencev za branje latinskih in starogrških literarnih besedil.
Prispevek se sprašuje o upravičenosti določenih političnih ukrepov, ki odrekajo zagotavljanje prevajanja in tolmačenja migrantom, ter zagovarja nove pristope k jezikovni in prevodni politiki, in ...sicer prek raziskave, ki je bila zasnovana kot odziv na trditve, da prevajalske in tolmaške storitve ovirajo integracijo nedavnih priseljencev. Raziskava je bila izvedena na skupini prosilcev za mednarodno zaščito v azilnem domu v Ljubljani. Najprej smo zbrali podatke o jezikovnem ozadju vseh stanovalcev azilnega doma v avgustu 2014 (56 stanovalcev iz 19 različnih držav), nato pa sestavili reprezentativno skupino 18 prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi njihovega maternega jezika in jih razdelili na dve skupini glede na čas bivanja v Sloveniji v času intervjuja (krajše ali daljše obdobje). Kvantitativne podatke o jezikovnih profilih smo zbrali z vprašalnikom, kvalitativne pa s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, izvedenih v letu 2014, in dveh ponovitvenih intervjujev v letu 2015. Nato smo kvalitativno analizirali transkripcije vseh posnetih intervjujev, pri čemer smo se osredotočali na jezikovne in komunikacijske rešitve na različnih stopnjah migrantovega življenja v državi gostiteljici. Rezultati kažejo, da je osnovne kompromise mogoče doseči, saj so prevajalske in tolmaške storitve komplementarni koraki do neodvisnosti in kot take ne ovirajo učenja dominantnega oz. nacionalnega jezika države gostiteljice, temveč ga podpirajo.
Roman F. M. Dostojevskega Bratje Karamazovi je bil v slovenščino preveden dvakrat. Leta 1929 ga je prvič prevedel Vladimir Levstik, leta 2010 pa je izšel posodobljen prevod Boruta Kraševca. Ta ...razprava sodi v širši kontekst ovrednotenja učinka posodobljenih prevodov z vidika rabe podomačitvenih in potujitvenih prevajalskih strategij ob prevajanju kulturnospecifičnih izrazov. Ob tem bomo preizkusili teorijo posodabljanja prevodov, t. i. hipotezo posodabljanja prevodov, ki vsak nadaljnji prevod interpretira kot poskus »izboljšanja« prejšnjega, pri čemer se pojem »izboljšanje« definira na podlagi stopnje ohranitve tujega v prevodu. Oba prevoda opazujemo na mikrobesedilni ravni, in sicer na ravni posamičnih besed, pri čemer nas zanima ustreznost prevoda kulturnospecifičnih detajlov.
Eno poglavitnih vprašanj, na katero si mora prevajalec Plavta odgovoriti še pred začetkom dela, je, kako se spoprijeti s formo besedila, saj je za tekste tega komediografa v izvirniku značilna ...izjemno raznolika in težavna metrika. V prispevku sem uvodoma predstavila prevajalsko prakso v slovenskih prevodih, ki so doslej izšli v knjižni obliki – v Gantarjevem Amfitruonu (Amphitruo), Hišnem strahu (Mostellaria) in Komediji o loncu (Aulularia), v Rebulovem Bahavem vojščaku (Miles gloriosus) in novem prevodu Dvojčkov(Menaechmi) Jere Ivanc –, nato pa sem se osredotočila na smernice, ki sem jim sledila sama pri prevajanju komedije Pseudolus, poslovenjene kot Kljukec. V prilogi dodajam natančno preglednico metrike v izvirniku in prevodu.
Izogibanje potencialno nesprejemljivim prvinam jezika je znacilno tudi za slovensko podnaslovno prevajanje: Dusanka Zabukovec (cit. v Fekonja 2012: 37), ki je do nedavnega vodila oddelek za ...prevajanje in lektoriranje na Televiziji Slovenija, navaja, da prevajalcev ni spodbujala k ohranjanju vsake nespodobne besede, saj naj bi nizka raven jezika motila gledalce, (samo)cenzura profanosti v podnapisih pa je bila ravno tako ugotovljena pri ilmih, ki so izsli pri razlicnih komercialnih distributerjih (gl. Trupej 2014a: 41-48). V pricujocem prispevku zato na podlagi analize 20 ilmov posnetih v angleskem jeziku obravnavamo vprasanje, kaksne strategije slovenski prevajalci podnapisov uporabljajo za izogibanje potencialno spornim prvinam izvirnega diskurza in katere prevodne resitve so najpogosteje uporabljene za posamezne izraze oz. fraze, kadar je profanost v podnapisih ohranjena.4 Pri analizi se opiramo na osnovne koncepte metodologije, ki jo je Kitty van Lueven-Zwart (1989, 1990) sicer razvila za analiziranje knjizevnih prevodov, vendar so relevantni tudi za naso raziskavo. Na podlagi mikrostrukturne primerjave izvirnega diskurza in slovenskih podnapisov ugotavljamo, kolikokrat je bila izvirna profanost ohranjena in kolikokrat je prislo do premikov,5 ki jih razvrstimo v ustrezne kategorije. Pri analizi upostevamo dejstvo, da podnaslavljanje predstavlja speciicno obliko prevajanja, za katero veljajo dolocene prostorsko-casovne omejitve (gl. Karamitroglou 1997; prim. Zabukovec 2010). Kadar profanost ni ohranjena iz objektivnih razlogov,6 to obravnavamo kot posebno kategorijo, v nasprotnem primeru pa kot cenzuro. Na koncu se dotaknemo tudi vprasanja potencialnih vplivov mikrostrukturnih premikov na makrostrukturno raven diskurza oz. na gledalcevo dojemanje posameznega ilma. Analiza je pokazala, da so najpogosteje rabljene prvine profanosti v slovenscino prevajane zelo raznoliko. Za izraz fuck, ki se izvirno pojavlja v vlogi glagola, samostalnika in medmeta ter je v podnapisih ohranjen v priblizno dveh tretjinah primerov, npr. zasledimo kar 28 razlicnih profanih prevodnih resitev. Glagol fuck je vecinoma preveden v jebati, nekajkrat so uporabljeni tudi glagoli fukati, nategniti in porivati, medtem ko se ostale prevodne resitve pojavljajo le po enkrat. Kadar je izvirni izraz uporabljen kot samostalnik ali medmet, se prevod najpogosteje glasi pizda, nekajkrat pa so uporabljeni tudi izrazi hudic, klinc, jebenti, sranje, prekleto, vrag, kurc, benti in pizdun.11 Za pridevnik fucking, ki je ohranjen v manj kot cetrtini primerov, zasledimo 19 razlicnih prevodnih resitev, med katerimi je najpogostejsa preklet, vec kot enkrat pa so uporabljeni tudi izrazi jebeni, pofukan, zajeban, klincev, hudicev, kurcev in zafukan. Izraz shit, ki je ohranjen v dobri polovici primerov, se pojavlja kot samostalnik, pridevnik in glagol, v podnapisih pa zanj zasledimo 15 razlicnih profanih prevodnih resitev, med katerimi so najpogostejse sranje, drek, usran in srati. Za besedno zvezo son of a bitch, ki je ohranjena v vec kot treh cetrtinah primerov, je uporabljenih 13 razlicnih profanih prevodnih resitev; kadar ima vlogo samostalnika, je najveckrat prevedena v prasec in pesjan, nekajkrat pa tudi v pankrt, pasji sin in usivec, medtem ko se v primerih, ko ima vlogo medmeta, prevodni resitvi glasita prekleto in porkaiks. V nekaterih primerih so prevajalci profane prvine izvirnika prevzeli, kar je povzrocilo modulacijo registra. To se npr. zgodi pri izjavi I should be in LA. Instead, Ìm in the Honeymoon Haven Motel, Bumblefuck, Missouri, because you won`t go out when it rains. iz ilma Rain Man, ki je prevedena v Moral bi biti v LA-ju, jaz pa sem v motelu v Bumblefucku v Missouriju, ker ti ne gres ven, kadar dezuje. (49:35). Izraz Bumblefuck zaman iscemo v najpomembnejsih slovarjih angleskega jezika, v prosto dostopnem slovarju Wiktionary pa je opredeljen kot »odrocen in zaostal kraj«, zato bi denotativni pomen izvirnika npr. lahko ohranili z besedno zvezo bogu za hrbtom, medtem ko bi bila z izposojenko vukojebina ohranjena tudi vulgarnost izvirnega izraza. Na podoben primer naletimo v ilmu Bes pod kontrolo: prevod za Might I have your irst name, Mr. Head? And tell me it isn't Dick. se glasi Mi zaupate svoje ime, g. Head? Menda ni Dick. (35:56). Dobesedni prevod besedne zveze Dick Head bi se sicer glasil Kurceva Glava, a ker se podatkih Statisticnega urada Republike Slovenije slednji izraz ne pojavlja kot priimek, bi se ucinek izvirnika npr. lahko ohranil z uporabo besedne zveze Pickin Dim, saj slednjo besedo v Sloveniji zasledimo tudi kot priimek. 3 Cenzuro profanosti zasledimo celo v prevodih religioznih in kanoniziranih besedil. Erazem Rotter - damski (1466-1536) je npr. zapisal, da je pri prevajanju Biblije »spremenil, kar je receno prevec barbarsko« (1518 2010: 222), medtem ko klasicisticni prevajalec Nicolas Perrot d'Ablancourt (1606-1664) navaja, da je pri prevajanju anticnega pisca Lukijana »skrajsal najbolj robate odlomke in olepsal dolocena mesta, ki so bila premalo zadrzana« (1654 2010: 250), ter da se je na vec mestih »namesto za to, kar je rekel avtor, odlocil za to, kar bi bilo treba reci ali kar bi rekel sam« (prav tam: 251). Cenzura profanosti je nasploh najbolj znacilna za obdobje klasicizma, ko prevajalci ne poskusajo »spostljivo odkrivati, kaj dejansko pise v izvirniku, temvec suvereno dolocajo, kaj bi tam moralo pisati« (David Movrin 2010: 105; izvirni poudarek).