Metastaza svjetlostaničnog karcinoma bubrežnih stanica u grkljan izuzetno je rijetka dijagnoza s lošim preživljavanjem. Cilj je ovog kratkog preglednog članka pružiti uvid u trenutno stanje ...literature o ovoj rijetkoj novotvorini. Uz to uključujemo i slučaj pacijenta s metastatskim procesom tiroidne hrskavice koji je liječen novim ciljanim terapijama koje su omogućile produljeno preživljavanje i dobru kvalitetu života. Ova otkrića potkrepljuju njihovo uključivanje u protokole liječenja pacijenata sa svjetlostaničnim metastatskim karcinomom grkljana, posebno kod pacijenata koji odbijaju kirurško liječenje, što je dosad glavni modalitet liječenja prema dostupnoj literaturi.
Pomen hipoksije pri obsevanju Peter Korošec; Mitja Anžič; Monika Češnjevar ...
Onkologija,
06/2015, Volume:
19, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Uspešnost zdravljenja z radioterapijo (RT) je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi je tudi oksigenacija tumorskih celic. Tumorske celice, ki so dobro preskrbljene s kisikom, so namreč na ...obsevanje tudi do 3-krat bolj občutljive kot hipoksične tumorske celice. Poleg tega deluje hipoksija v tumorjih kot selekcijski pritisk, zaradi katerega preživijo le bolj maligne celice, z manjšim apoptotskim potencialom. V prisotnosti hipoksije se povečata genomska nestabilnost in metastatski potencial tumorskih celic, zveča pa se tudi odpornost celic na kemoterapijo, kar vse vpliva na uspešnost zdravljenja z RT. Hipoksija je posledica neskladja med celičnim dihanjem, koncentracijo kisika v krvi in perfuzijo tumorja, pri čemer so najpogostejši patogenetski mehanizmi neustrezna ožiljenost, motena difuzija kisika ter anemija, ki je lahko posledica rakave bolezni ali zdravljenja. Z uporabo invazivnih in novejših neinvazivnih diagnostičnih metod lahko ocenimo delež hipoksičnih celic v tumorju in temu prilagodimo terapevtski pristop. Boljši učinek obsevanja slabše oksigeniranih tumorjev lahko dosežemo z uporabo radiosenzibilizatorjev, z izboljšanjem tumorske oksigenacije, s selektivnim uničenjem hipoksičnih celic s citotoksini ter z obsevanjem hipoksičnih predelov z višjimi obsevalnimi odmerki ob pomoči radioprotektorjev in z uporabo sodobnih obsevalnih tehnik.
Cilj: Sekundarni angiosarkom dojke rijetka je ali ozbiljna dugoročna komplikacija karcinoma dojke kod pacijenata koji su liječeni poštednim kirurškim zahvatom i radioterapijom. Prikazan je slučaj ...pacijentice kojoj se sekundarni angiosarkom pojavio sedam godina nakon radioterapije uz naglasak na ulogu pažljivog histološkog pregleda tih tumora. Prikaz slučaja: Pacijentici staroj 66 godina kojoj je 2006. godine dijagnosticiran invazivni duktalni karcinom dojke učinjen je konzervativni kirurški zahvat i odstranjen je limfni čvor čuvar (pT1c, pN0). Postoperativni tretman uključivao je radioterapiju i endokrinu terapiju. Sedam godina nakon radioterapije, 2013. godine pacijentica je primijetila purpurno crveno mjesto na koži u ozračenom području desne dojke. Patohistološka dijagnoza promjene je angiosarkom. Zaključak: Razvoj sekundarnog angiosarkoma dojke povezan je s radioterapijom (RIA) i kroničnim limfedemom (Stewart-Treves sindrom nakon latentnog perioda od 4 do 8 godina). Zbog njegove rijetkosti i naizgled bezopasne prezentacije, jer se često radi o bezbolnoj promjeni nalik modrici na koži, pacijenti i liječnici često zanemaruju početne simptome, što vodi kasnom postavljanju dijagnoze. U vrijeme postavljanja dijagnoze pacijenti često imaju lokaliziranu bolest koja je ograničena na dojku, ali s multifokalnim rastom.
Maligni pleuralni mezoteliom rijetka je i agresivna primarna novotvorina mezotelnih stanica pleure. Glavni rizični čimbenik je izloženost azbestu, najčešće uz latenciju od 30–50 godina. Unatoč ...terapiji medijan preživljenja je od 4 do 18 mjeseci, ovisno o izvoru. Cilj istraživanja bio je odrediti karakteristike bolesnika oboljelih od malignoga pleuralnog mezotelioma te ishode njihova liječenja na KBC Zagreb u razdoblju od 1999. do 2012. godine. Ispitane su karakteristike 101 bolesnika dijagnosticiranog i liječenog na KBC Zagreb u razdoblju od rujna 1999. do rujna 2012. Analizirali smo ukupno preživljenje (OS), preživljenje bez progresije bolesti (PFS) te preživljenje ovisno o histološkom podtipu tumora, dobi, kliničkom stadiju, pleurodezi talkom i modalitetu liječenja. Koristili smo Kaplan-Meierovu metodu za izradu krivulje preživljenja. 89 bolesnika bilo je muškog, 12 ženskog spola, a medijan dobi 62 godine. Prema TNM klasifikaciji stadij IV je utvrđen kod 69,3%, stadij III kod 26,73%, te stadij II kod samo 3,96% bolesnika. 73,26% bolesnika imalo je epiteloidni, 4,95% sarkomatoidni, 1% mješoviti te 20,79% NOS (nespecifirani) histološki podtip bolesti. Kirurški je liječeno 14,85% bolesnika, kemoterapijom 55,44%, dok je radioterapija primijenjena kod 9,9% bolesnika. Medijan OS iznosi 11 mjeseci, dok je PFS 10 mjeseci. Prema histološkom podtipu medijan OS iznosio je 11 mjeseci za epiteloidni, 12,5 za NOS te 5,5 za sarkomatoidni, a prema kliničkom stadiju 7 mjeseci za stadij II, 17,5 mjeseci za stadij III te 11 mjeseci za stadij IV. Medijan OS bio je dulji u skupini bolesnika mlađoj od 65 godina (12 naspram 8,5 mjeseci, p=0.28), skupini sa učinjenom pleurodezom (13 naspram 7,5 mjeseci, p=0.06) te u skupini liječenoj kemoterapijom (12,5 naspram 7,5 mjeseci, p=0.10). Očekivano preživljenje bolesnika oboljelih od malignoga pleuralnog mezotelioma u Republici Hrvatskoj u skladu je s podatcima iz literature. Ispitane metode liječenja relativno skromno utječu na preživljenje bolesnika.
Neželeni učinki radioterapije na možgane so številni in pogosto nepredvidljivi. Lahko gre za neposredno ali posredno okvaro možganov. Okvara se lahko pojavi akutno ali več tednov, mesecev ali celo ...let po končani radioterapiji. Ločevanje med temi oblikami je pomembno, saj so zgodnji zapleti navadno reverzibilni, pozni pa se večinoma ne popravijo. Incidenco neželenih učinkov radioterapije na možgane je težko oceniti. Razlogi za to so v različnih opredelitvah in metodoloških razlikah v raziskavah ter v klinični sliki, ki se pogosto prekriva z napredovanjem osnovne maligne bolezni. Med mehanizmi radiacijske okvare možganov je v ospredju okvara celic glije in možganskih endotelijskih celic. Za radiacijsko okvaro je zlasti občutljiv hipokampus. Obseg okvare možganov je odvisen od številnih dejavnikov. Dodatna sistemska ali intratekalna kemoterapija pomembno poveča nevrotoksičnost. Diagnosticiranje neželenih učinkov radioterapije na možgane je težavno, saj je časovni interval med radioterapijo in pojavom nevroloških simptomov precej variabilen, klinična slika pa lahko posnema metastatsko, paraneoplastično ali drugo nevrološko bolezen. Zavedati se je treba, da klinično sliko lahko pripišemo neželenim učinkom radioterapije na možgane šele po izključitvi drugih vzrokov. V članku opisujeva različne klinične oblike neposredne in posredne radiacijske okvare možganov. Pri akutni encefalopatiji ima pomembno vlogo okvara krvno-možganske pregrade. Pri zgodnji odloženi encefalopatiji je pomembna demielinizacija, pri pozni odloženi encefalopatiji pa radiacijska nekroza. O kognitivnem upadu kot posledici radioterapije so mnenja še vedno deljena.
Rak dojk ima visoko incidenco in prevalenco. Dolgoročno vzročno specifično preživetje bolnic z rakom dojk se je v zadnjih desetletjih izboljšalo predvsem zaradi zgodnjega odkrivanja, naprednih ...kirurških tehnik, sistemske terapije in novih tehnik obsevanja. Zaradi večjega deleža obsevanih bolnic in daljšega preživetja je več bolnic izpostavljenih tveganju za razvoj poznih neželenih učinkov zdravljenja. Za večino obsevanih bolnic je dobrobit obsevanja z zmanjšanim tveganjem ponovitve bolezni veliko večja od tveganja za razvoj poznih srčno-žilnih zapletov, katerih kumulativna incidenca se povečuje z vsako dodatno prejeto dozo na srce. Preprečevanje poznih okvar srca postaja pomemben del celostne obravnave bolnic z rakom dojk. Ob načrtovanju zdravljenja ocenjujemo koristi dopolnilnega obsevanja in možna tveganja za pojav neželenih učinkov za vsako posamezno bolnico: upoštevamo dozno-volumske parametre obsevalnega načrta in individualne že obstoječe dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni, saj prisotnost le teh napoveduje višje absolutno tveganje za pozno okvaro srca. Moderne obsevalne tehnike imajo vedno večji pomen, saj omogočajo izboljšanje dozno-volumskih parametrov obsevalnih načrtov. Obsevanje v globokem zadržanem vdihu v primerjavi s standardnim obsevanjem značilno zniža povprečno prejeto dozo ionizirajočega sevanja na srce, pljuča in jetra, ob sicer nespremenjeni obsevalni dozi, na planirni tarčni volumen v prsnem košu. Pri globokem vdihu trebušna prepona odmakne srce posteriorno, medialno in inferiorno: stran od stene prsnega koša. Obsevanje v globokem vdihu je priporočeno za vse bolnice, pri katerih obstaja indikacija za obsevanje po ohranitveni operaciji ali mastektomiji zaradi raka leve dojke z ali brez sočasnega obsevanja regionalnih bezgavk, v primeru neugodne anatomije in ko so po operaciji raka desne dojke v obsevalno polje zajete tudi parasternalne bezgavke. V prispevku je opisana nova metoda obsevanja - obsevanje v globokem zadržanem vdihu. ; slv - slovenski
Pri radioterapiji raka prostate je zelo pomembno oblikovati obsevalna polja tako, da se čim natančneje prilegajo volumnu, ki ga je treba obsevati. To pomeni, da moramo bolnika pri obsevanju čim ...natančneje nastaviti, saj s tem zmanjšamo potreben varnostni rob. Ob predpisani dozi na tarčni volumen bomo tako optimalno zaščitili kritične organe. Slikovno vodena radioterapija (IGRT) nam omogoča zmanjšanje varnostnega roba, ki zajema dnevna premikanja prostate. Ko z natančno nastavitvijo v marker upoštevamo translacijo prostate, moramo zajeti le še rotacijo prostate. Z analizo dnevnih rotacij prostate med frakcijami prvega dela radioterapije lahko varnostni rob okoli prostate optimiziramo. Njegovo optimalno velikost lahko uporabimo za drugi in tretji del radioterapije in prilagodimo obsevalni načrt (adaptivna radioterapija).
Radioterapija je jedan od terapijskih postupaka u liječenju zloćudnih bolesti. Ova metoda podrazumijeva primjenu ionizirajućeg zračenja, odnosno upotrebu čestica ili fotona velike energije koji, ...ionizijarući molekule i atome, oštećuju genetski materijal žive stanice (molekulu DNK-a). Time se onemogućava daljnji rast stanica i njihovo razmnožavanje, što rezultira odumiranjem stanica. Zračenje negativno utječe i na okolne zdrave stanice, ali se one relativno brzo oporavljaju od negativnih utjecaja zračenja. Nuspojave koje se javljaju kao posljedica zračenja mogu izazvati bol i nelagodu. Izraženost nuspojava ovisi o dozi zračenja i lokaciji tumora koji se zrači, ali i o općem stanju te imunološkom statusu pacijenta, pa tako neki pacijenti gotovo da uopće neće imati nuspojave, a drugi će imati velike tegobe.
PDF
