Cet essai adopte la perspective centrée sur les voyages, les échanges et la traduction pour étudier l‘impact international de l’œuvre d’Algirdas Julien Greimas. L’étude s’attache à mettre en évidence ...les facteurs clés qui ont affecté la diffusion des idées du linguiste et sémioticien à l’étranger. La plupart des recherches sur ses méthodes se concentrent à juste titre sur la France, où il a enseigné et développé son groupe de recherche, et sur les publications en français, langue initiale et la plus utilisée pour les travaux dans ce domaine. En revanche cette étude explore plutôt la propagation de ses innovations dans d‘autres pays et langues. Des éléments d‘histoire socioculturelle, de relations internationales et d‘histoire intellectuelle esquissent le contexte dans lequel son projet s‘est élaboré et s‘est étendu à différents pays. Les relations entre la France et les autres pays pointent trois grandes catégories dans la réception que connaît le projet greimassien, pour chacune desquelles cette étude se concentre sur deux régions prises comme exemples. L‘article examine d‘abord les cultures qui manifestent les affinités les plus étroites avec la France à savoir celles romanes, en étudiant de plus près l’Italie et l‘Amérique latine. La deuxième catégorie comprend des pays qui jouissent de convergences moindres mais toujours appréciables avec la société française. Il s’agit des zones de langues germaniques, pour lesquelles l‘Amérique anglophone et les pays de langue allemande nous serviront d’exemples. Le dernier panneau du triptyque explore des pays qui entretiennent des relations plus lointaines avec la France, notamment durant la carrière de Greimas, en se focalisant sur la Russie-l’URSS et la Chine. La conclusion tente d’évaluer à quel point des facteurs tels que les structures institutionnelles et les contacts personnels, l‘histoire et le contexte socioculturels et le statut pédagogique et sociolinguistique du français exercent effectivement un impact sur son accueil à l‘étranger. L’analyse de la réception mondiale de l’œuvre de Greimas permet de découvrir les facteurs qui conditionnent la propagation de la sémiotique dans le monde entier.
Disertacija Praznična glasba kapitljev na Krku in njena recepcija pri srednješolcih preučuje odnos mladih srednješolcev (od štirinajstega do osemnajstega leta) z otoka Krka do tradicijske glasbe ...otoka Krka v kontekstu praznovanja svetnikov zavetnikov krajev v cerkvenih enotah, imenovanih kapitlji.
Slovenska recepcija romana in filma V vrtincu se je v zadnjih osmih desetletjih precej spreminjala. Pred drugo svetovno vojno so bili odzivi pretežno naklonjeni tako v levo kot v desno usmerjenih ...publikacijah; celo karakterizacija pripovednih oseb, ki je pozneje zaradi stereotipnega prikazovanja Afroameričanov postala sporna, je bila v večini tedanjih recenzij izpostavljena kot nekaj pozitivnega. Po vzpostavitvi socialističnega sistema na slovenskem ozemlju pa zapisi o romanu oz. filmu postanejo bolj kritični in iz številnih je razvidna precej negativna nastrojenost do ZDA; to je najbolj značilno za prva povojna leta. Po otoplitvi odnosov med Jugoslavijo in Združenimi državami kmalu po sporu med Titom in Stalinom leta 1948 pa poleg kritičnih zapisov zasledimo tudi izrazito pozitivna mnenja o V vrtincu. Podobno heterogena recepcija je značilna tudi za približno dve desetletji po tem, ko je Jugoslavija soustanovila Gibanje neuvrščenih in se spet nekoliko bolj oddaljila od Zahoda. V zadnjem desetletju pred koncem socialističnega sistema v Sloveniji je bil V vrtincu v serijskih publikacijah omenjen občutno manj pogosto, v 90. letih prejšnjega stoletja pa se je o zadevnem romanu oz. filmu spet pisalo pogosteje. Niti v tistem desetletju niti v prvem desetletju novega tisočletja zapisi večinoma niso kritični do vsebine, v zadnjih desetih letih pa je bilo objavljenih več daljših člankov, ki poročajo o tem, da V vrtincu v izvirni kulturi postaja vedno bolj nesprejemljiv, predvsem zaradi tega, ker mu številni očitajo rasizem. Vendar avtorji in avtorice teh zapisov pretežno ne podajajo lastnih mnenj o problematiki, zaradi česar je sodobna recepcija romana oz. filma V vrtincu veliko manj zaznamovana z ideologijo kot je bilo značilno za obdobje socializma.
Razprava prinaša editološko analizo edine recepcijsko žive (javnosti dostopne) izdaje temeljnega dela Jana Amosa Komenskega v sodobnem slovenskem jeziku – Velike didaktike (Novo mesto, 1995). ...Tekstološka analiza ugotavlja, da gre za izdajo, ki ji iz nepojasnjenega razloga manjkajo osnovne določnice znanstvenega dela (kritična izdaja) in tako ne more biti veljaven temelj za recepcijo Jana Amosa Komenskega ne za bralca-poznavalca, celo za splošnega bralca ne. Z editološkega stališča v izdaji ni navednih jasnih podatkov o izvirniku prevoda, ni uredniškega poročila niti tekstoloških komentarjev posameznih pasaž izvirnika/prevoda, npr. razvezave citatov v izvirniku, kar vse je od začetka 19. stoletja standardni vednostni repertorij znanstvenih izdaj virov, tudi kritičnih izdaj prevodov. Izdaja ni nastala na podlagi znanstvenokritične edicije Dílo Jana Amose Komenského 15/1 (DJAK, Academia: Praha, 1986), ki je od svojega izida primarni tekstni temelj za spoznavanje Velike didaktike za vsakega bralca-poznavalca in obvezno tekstno izhodišče za poustvarjalno recepcijo v obliki prevoda. Analizirana izdaja ni komentirana in ker prinaša zgolj prevod brez kakršnegakoli dodatnega vednostnega aparata, je ni mogoče šteti niti za popularizacijsko. Ugotovljeno stanje otežuje polnovredno recepcijo Komenskega in nakazuje nujnost priprave nove znanstvenokritične prevodne edicije izbranih didaktičnih spisov Jana Amosa Komenskega, pri čemer bi bili optimalni rezultati lahko doseženi, če bi sodelovali znanstveniki različnih strok (različne veje zgodovinopisja, didaktika, pedagogika, zgodovina znanosti). Edicija bi morala: 1) biti v sodobnem knjižnem jeziku, temeljiti na kritični izdaji DJAK in upoštevati uveljavljena tekstološka pravila za izdajanje spisov Komenskega; 2) obsegati izbrane temeljne didaktične spise Komenskega; 3) vsebovati obvezno uredniško in prevodno poročilo, 4) razlagalne komentarje in prevode (glede na tekstološki aparat v kritični ediciji DJAK) ter 5) študije o Komenskem v njegovem času in evropskem prostoru, pa tudi 6) razprave o slovenski recepciji Komenskega.
Ahil po smrti Ritsos, Janis; Isak Kres, Jelena
Clotho (Ljubljana, Online),
08/2020, Volume:
2, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Zelo je utrujen – kaj naj zdaj počne s slavo? – dovolj je bilo.
Dobro je spoznal sovražnike in prijatelje – domnevne prijatelje,
kajti za občudovanjem in ljubeznijo so se skrivale njihove lastne ...koristi,
njihove lastne sumljive sanje, pretkane in hkrati nedolžne.
Reger v Sloveniji Matjaž Barbo
De musica disserenda,
06/2022, Volume:
12, Issue:
2
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Članek se ukvarja z zgodovino recepcije Regerjeve glasbe na Slovenskem. Sprva zasledimo posamezne osebne stike Regerja z glasbeniki, ki so delovali na Slovenskem. Prvotna kritiška zadržanost ob ...njegovih delih se kmalu prelevi v občudovanje, čemur sledijo dokaj redne izvedbe koncertnih del (orgelskih, komornih, zborovskih in orkestralnih) in didaktične literature.
Soočenje temeljnih modelov interpretacije v zgodnjih delih Jacquesa Derridaja je analizirano kot pomembna točka za prihodnje oblikovanje »postmoderne literarne teorije«. Kot pokažejo že francoski ...avtorji s terminom »French Theory«, je razvidna neločljiva povezanost tega koncepta s francoskim posredovanjem evropske humanistične tradicije v okviru recepcije strukturalizma v ZDA.
Duhova baština u najširem smislu riječi sve je ono što je ostalo iza jednog čovjeka, naraštaja ili naroda, bez obzira na vrijednosni sud o toj baštini. Duhovnom baštinom u tom smislu možemo nazvati i ...materijalna ostvarenja jer su plod ljudskog uma, odnosno ljudskog duha. U užem smislu riječi duhovnom baštinom jednog čovjeka nazivamo ostavštinu koja je nadahnuta kulturom u kojoj je osoba živjela i koja je utjecala na kulturu budućih naraštaja. U ovom užem smislu i sam primjer života predstavlja se kao baština jer netko može primjerom svoga života biti izazov te izvor nadahnuća za nove naraštaje. Životi istaknutih osoba koje, primjerice, kršćani nazivaju svetcima primjer su takve vrste baštine. Na Marka Marulića (1450. – 1524.) možemo primijeniti sva tri navedena vida duhovne baštine. Naime, iza sebe je ostavio brojna djela, od kojih neka ne bismo mogli ubrojiti u duhovnu baštinu, barem kršćanskog tipa, u užem smislu riječi (primjerice, dio tzv. Glasgowskih stihova). Istodobno Marulić je iza sebe ostavio djela koja su već njegovim suvremenicima služila kao izvor nadahnuća za bolji život. Tu posebno mislimo na ‘Evanđelistar’ i ‘Instituciju’, ali i na druga djela kršćanskog nadahnuća koja su objavljivana i prevođena na više europskih jezika. Njegova su djela čitali i na njima se nadahnjivali kraljevi i biskupi, svetci i grješnici, učeni i manje učeni. Kroz gotovo dva stoljeća Marul je svojim djelima nadahnjivao, izazivao i poticao cijele naraštaje vjernika laika, redovnika i svećenika. Na kraju Marulić je, kako nam prenose svjedoci njegovi suvremenici, živio uistinu svetačkim životom tako da je ne samo umro na glasu svetosti, ‘in fama sanctitatis’, nego je svojim suvremenicima i sljedećim naraštajima postao izazov i nadahnuće za humaniji i bolji život. Marulićeva duhovna baština osobita je odjeka imala u narodu kojem je pripadao i kojim se ponosio. U devetnaestom je stoljeću prozvan ‘ocem hrvatske književnosti’ (Ivan Kukuljević Sakcinski), a u dvadesetom, pod tuđinskom čizmom, Marul je polako tonuo u zaborav. Bilo je nadati se kako će uspostavom hrvatske države Marulić za Hrvate postati ono što je Dante za Talijane ili Goethe za Nijemce. No, mi kao da ne znamo što bismo s Marulićem pa se pitamo: Treba li ga izbaciti iz školske lektire ili ga ostaviti? Pitamo se: Što od Marulića ponuditi novim naraštajima?, ne shvaćajući da Hrvati u svojoj povijesti, s vrijednosne točke gledišta, nikada nisu imali tako plodna i dobra autora koji je svojim djelima odgajao naraštaje Europljana te koji i danas ima što ponuditi novim naraštajima, ako ne Europljana, ono barem svojih Hrvata.
Spiritual heritage in the broadest sense of the word is all that is left behind by a person, generation, or nation, regardless of the value judgment about that heritage. In that sense, material achievements can be also called spiritual heritage since they are the fruit of the human mind, that is, the human spirit. In the narrower sense of the word, we can say that a person’s spiritual heritage is a legacy that is inspired by the culture in which the person lived and that has influenced the culture of future generations. In this narrower sense, the very example of life is presented as heritage because someone can be a challenge and a source of inspiration for new generations with the example of his life. The lives of prominent persons, for example the persons that Christians call saints, are an example of this kind of heritage. We can apply all three mentioned types of spiritual heritage to Marko Marulić (1450-1524). Namely, he left behind numerous works, some of which we could not count as spiritual heritage, at least of the Christian type in the narrower sense of the word (for example, part of the so-called Glasgow verses). At the same time, Marulić left behind the works that already served his contemporaries as a source of inspiration for a better life. Here we think especially of the Evangelistar and the Institution, but also of other works of Christian inspiration that have been published and translated into several European languages. His works were read by kings and bishops, saints and sinners, learned and less learned. For almost two centuries, Marul has inspired, challenged and encouraged entire generations of lay believers, monks and priests. In the end, as his contemporaries tell us, Marulić lived a truly saintly life, so that he not only died renowned for holiness - in fama sanctitatis - but became a challenge and inspiration for his contemporaries and future generations for a more humane and better life. Marulić’s spiritual heritage had a special echo among the people he belonged to and was proud of. In the nineteenth century he was called the “father of Croatian literature” (Ivan Kukuljević Sakcinski), and in the twentieth, under a foreign heel, Marul slowly sank into oblivion. It was to be hoped that with the establishment of the Croatian state Marulić would become for the Croats what Dante was for the Italians or Goethe for the Germans. But we don’t seem to know what to do with Marulić, so we ask ourselves: Should he be expelled from school textbooks or should he remain? We ask ourselves: What can Marulić offer to new generations, not realizing that in their history Croats, from a value point of view, have never had such a prolific and good author who raised generations of Europeans with his works and who still has something to offer to new generations, if not Europeans, then at least to his Croats.
Mnogobrojni pučki kalendari koji su tiskani u Virovitici između dvaju svjetskih ratova bili su s obzirom na svoju brojnost i raznovrsnost izrazito popularni u virovitičkom kotaru. U radu se analizira ...49 pučkih kalendara. O tim serijskim publikacijama koje obiluju pučkim književnim oblicima dosad nije bilo govora u radovima iz područja hrvatske književne periodike iako je pučko štivo aktivno sudjelovalo u dugotrajnom procesu izgradnje čitateljske populacije do koje su modernizacijski procesi, a time i sustavno obrazovanje, uvijek stizali s određenim zakašnjenjem. Budući da su virovitički kalendari izlazili u nakladi domaćih izdavača, cilj je rada ustanoviti koje su mentalitetne, kulturološke, političke i svjetonazorske posebnosti u njima prisutne. Komercijalni uspjeh virovitičkih godišnjaka može se s jedne strane tumačiti kao posljedica karakteristične poslijeratne „gladi za čitanjem“, a s druge strane kao odraz tradicijske kulture prevladavajućeg seoskog stanovništva koje je praktične savjete za život i informacije o događanjima u svijetu jednim dijelom odmjeravao prema onome što je objavljivano upravo u pučkim kalendarima. U proučavanju virovitičkih međuratnih godišnjaka autor ovog rada posebnu je pozornost posvetio poetici kalendarskoga zabavnog i poučnoga pučkog štiva, strukturi pojedinačnih publikacija te odnosu urednika prema tradiciji izdavanja pučkih kalendara.
Recepcija Komenskega v slovenski kulturi se začne na začetku 18. stoletja: kapucinski menih Janez Adam Gaiger (Hipolit Novomeški, 1667–1722) pri sestavljanju slovarja Dictionarium trilingue (1712) ...uporabi slovarski del iz Komenskega dela Orbis pictus. Gre za poustvarjalno recepcijo pri kompetentnem bralcu, ki zaradi rokopisnega značaja Hipolitevega slovarja ni mogla vplivati na podobo slovenske oz. slovensko-nemške dvojezične kulture na Kranjskem v obdobju baroka. Moderna recepcija Komenskega je povezana z delovanjem Slovenskega učiteljskega društva, z začetkom izdajanja specializirane periodike za vprašanja učiteljevanja/pedagogike (Učiteljski tovariš, Popotnik), s slavljenjem 300-letnice rojstva Komenskega in s strokovnim osamosvajanjem pedagogike kot znanstvene discipline, prvi informatorji in prevajalci pa so bili, tudi zaradi jezikovnega znanja, po navadi Čehi, ki so službovali na Slovenskem. Komenský je bil že na začetku moderne recepcije umeščen v slovenski idearij in imaginarij, in sicer na nekonservativni idejni strani. Topogledno je bil tudi presojan pri glavnem ideologu ločitve duhov in kulturnega boja med Slovenci v zadnji tretjini 19. stoletja – goriškem teologu Antonu Mahniču. Slednji ni s stališča katoliškega integralizma presojal le političnih in estetskih fenomenov sedanjosti (npr. literarnih besedil Josipa Stritarja, Simona Gregorčiča in Antona Aškerca), temveč tudi preteklosti, npr. pesništvo Franceta Prešerna, in tako tudi Jana Amosa Komenskega. Recepcija Komenskega v slovenski kulturi ima naslednje tipološke značilnosti: 1) necelovitost (v refleksivno in/ali poustvarjalno prevodno recepcijo prihajajo skorajda izključno Komenskega pedagoška dela, izrazito obrobno filozofska, povsem ob strani pa ostanejo njegova historiografska in teološka dela ter literarno ustvarjanje v češkem jeziku, npr. Komenskega pesništvo in pripovedništvo), 2) recepcijska redukcija (podvrženost posameznemu časovno zamejenemu in tedaj prevladujočemu ideariju ter imaginariju in/ali jezikovno neznanje češkega jezika) in 3) prigodništvo. Temu je pripisati dejstvo, da kljub nespornemu mestu Komenskega kot klasika evropske humanistične misli doslej ni izšla niti ena slovenska knjižna izdaja, ki bi vsebovala spise Jana Komenskega v kritično komentiranem sodobnem prevodu in bi bila uredniško, kolikor je le mogoče, celovit prerez avtorjevega teološkega, filozofskega, pedagoškega in literarnega opusa.
PDF
