Prispevek na pregleden način opisuje uporabo mitohondrijske DNA (mtDNA) v forenzičnih preiskavah. Pri starih in slabo ohranjenih bioloških vzorcih tipizacija jedrne DNA pogosto ni uspešna, lahko pa ...preiskujemo polimorfizme mtDNA, ki je zaradi številnih kopij na calico in krožne oblike manj izpostavljena razgradnji in se ohrani daljši čas. Osredotočili se bomo na kontrolno regijo mtDNA, ki je zaradi svoje polimorfnosti v forenzičnih preiskavah najbolj uporabna in opozorili na heteroplazmijo, ki jo je potrebno upoštevati pri identifikacijah posameznikov in bioloških sledi. Slabo ohranjene biološke vzorce predstavljalo predvsem stari skeletni ostanki - kosti in zobje, stari nohti, feces, urin ter izpadli lasje. Slednji predstavljajo mikrosledove, ki jih kriminalisti pogosto najdejo na krajih kaznivih dejanj. Posamezen tip biološkega materiala bomo podrobneje opisali. Poleg zgradbe bomo namenili posebno pozornost vplivom okolja na ohranitev DNA v posameznem tipu biološkega materiala, optimizaciji ekstrakcijskih metod za učinkovito izolacijo in optimalnemu vzorčenju. Zaradi nizkih količin DNA, so omenjeni vzorci izpostavljeni kontaminaciji z DNA oseb, ki sodelujejo pri postopkih zbiranja in genetskih preiskavah. Za preprečevanje in sledenje morebitni kontaminaciji upoštevamo različne ukrepe, ki jih bomo opisali. Uporaba mtDNA je v forenziki zelo široka, zato bomo prispevek zaključili s predstavitvijo preiskav mtDNA v Sloveniji in po svetu.
Prispevek na pregleden način opisuje molekularnogenetske vidike preiskav človeške starodavne DNA in uporabo molekularnogenetskih metod za preučevanje DNA, pridobljene iz človeških arheoloških ...bioloških materialov. V arheoloških bioloških materialih so pogosto edini vir starodavne DNA skeletni ostanki (kosti in zobje), zato se bomo osredinili na ta tkiva. Iz pregledane literature bomo povzeli, kateri skeletni elementi so najprimernejši za preiskave starodavne DNA in kako iz njih pridobimo DNA. Prav tako bomo razložili naravo starodavne DNA in njeno ohranjenost. V arheoloških bioloških materialih je zelo malo DNA in je močno poškodovana. Zato se zlasti pri delu s starodavnimi človeškimi vzorci pojavijo težave, povezane s kontaminiranjem s sodobno DNA človeka. Za zmanjšanje tega tveganja je potrebno upoštevati več standardnih previdnostnih ukrepov in preverjati avtentičnost starodavne DNA. V prispevku bomo tem ukrepom namenili posebno pozornost. Opisali bomo genetske označevalce, ki jih v arheogenetiki najpogosteje preiskujemo, in prednosti novih, visoko zmogljivih tehnik sekvenciranja za razvoj in preučevanje starodavne DNA. Danes lahko z njimi preiskujemo bolj razgrajeno DNA in s tem starejše arheološke biološke materiale. Tako pridobivamo ogromne količine kakovostnih podatkov, ki zahtevajo vključevanje strokovnjakov na področju bioinformatike. Prispevek bomo zaključili s predstavitvijo preiskav starodavne DNA v Sloveniji.
PDF