Govorim o možnosti sinteze človečnosti in racionalnosti v sodobnem svetu ter se sprašujem, ali in kako nam pri tem prizadevanju lahko pomaga kitajska filozofska misel, zlasti konfucijanska tradicija. ...V kitajski filozofski tradiciji je racionalnost grobo vzeto razumljena kot sposobnost človeške »srčne zavesti« (xin) za modro razmišljanje, pametno razpravljanje in ravnanje, ki je v skladu z najvišjimi vrlinami plemenitega človeka. To je bolj podobno konceptu celostne razumnosti kot pa racionalnosti v zahodni filozofski tradiciji. Razumnost v kontekstu kitajske kulture, zlasti konfucijanstva, je močno vezana na specifične oblike argumentacije, predvsem na sklepanje po analogiji ter uporabo metafor in vzorčnih modelov vedenja, ki jih ni mogoče stlačiti v okvire logične (deduktivne ali induktivne) argumentacije. Ob naslonitvi na Mencijevo metodo »ekstenzije« vrojenih, potencialnih človeških vrlin (človečnosti, pravičnosti, dostojnosti in modrosti) od njihovih paradigmatskih primerov na podobne primere v vsakdanjem življenju lahko bolje razumemo gojenje in izvajanje razumnosti kot sinteze racionalnosti in človečnosti. Pri tem ne vidim nobenega notranjega nasprotja med samointeresi posameznika in njegovo moralnostjo. Dejansko moralnost in dejansko razumnost vidim prav v notranji povezanosti stremljenj posameznika po samouresničenju in moralične usmeritve posameznika.
PDF