Prispevek obravnava najzgodnejše omembe slikarjev, kiparjev in drugih umetnikov v slovenskem jeziku. Glede na to, da je bila pisana slovenščina v svetni sferi do razsvetljenstva zelo malo rabljen ...jezik, srečamo večje število tovrstnih omemb šele sredi 18. stoletja. Slovenski nazivi za njihove poklice so sicer v slovenskih besedilih in slovarjih izpričani od druge polovice 16. stoletja, vendar brez navezave na konkretne osebe. Dragocen vir omemb predstavlja obsežna oklicna knjiga ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja iz let 1737–1759. Slovensko izrazje za obravnavane poklice, ki ga v njej srečujemo, je bilo v celoti adaptirano iz nemščine. Slikarji so označeni kot malar in maler, kiparji kor pilavar, pildtaver in bildtaver, slikarji kart kot kartenmalar oziroma kartenmaler, pozlatarji kot faser in fergulder oziroma ferguldar, edini stavbenik pa kot paumaster. Knjiga ni samo bogat vir podatkov slovenske poklicne terminologije 18. stoletja, ampak tudi zakladnica za preučevanje mikrokozmosa posameznikov.
Študija vsebuje nove podatke o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in novo ikonografsko analizo poslikave na njeni zahodni fasadi. Cerkev je bila najbrž zgrajena v 12. ali 13. ...stoletju, prezbiterij pa na začetku 16. stoletja. Fasado je neznani furlanski slikar poslikal konec 14. stoletja, prezbiterij pa Jernej iz Loke pred letom 1531. V dosedanjih raziskavah o poslikavi fasade so bili ohranjeni prizori interpretirani kot razširjena Poslednja sodba. France Stele je nad vhodom v cerkev prepoznal osrednjo skupino Poslednje sodbe, nad njo upodobitev nebes s figuro Boga Očeta ali Abrahama, desno pa še prizor Kolo sreče. Alenka Vodnik je glavni vir za poslikavo iskala v apokrifni Pavlovi apokalipsi, pri čemer naj bi prizor s kolesom predstavljal Peklensko kolo. Ponovni pregled je pokazal drugačno zasnovo: nad Poslednjo sodbo je bilo Marijino kronanje, na desni je bil prizor s sv. Katarino Aleksandrijsko, na levi pa prizor s sv. Nikolajem.
Prispevek obravnava devet slikarjev, izpričanih v kranjskem mestecu Višnja Gora od leta 1644 do leta 1790. Razen dveh so bili med seboj vsi sorodstveno povezani, čeprav je šlo le v dveh primerih za ...zaporedni generaciji, pri družini Faenzi iz 17. stoletja za očeta in sina, pri družini Nirenberger iz 18. stoletja pa za očeta in dva sinova. Druge sorodstvene vezi so se spletle s svaštvom in porokama z vdovama slikarjev. V Višnji Gori delujoči slikarji niti v kranjskem regionalnem merilu niso bili prvovrstni umetniki svojega časa. Dela štirih niso ohranjena oziroma niso identificirana kot njihova. Delo najstarejšega, Francesca Faenzija, poznamo samo iz pisnih virov; ohranjena sta dva pozlačena oltarja Janeza Jakoba Menharda in več del Antona Nirenbergerja, ki je deloval na Gorenjskem, vse obravnavane slikarje pa po kvantiteti in kvaliteti presega Franc Anton Nirenberger, čigar slike in pozlatitve oltarjev najdemo v širokem geografskem prostoru dežele Kranjske. Prištevati ga je mogoče med boljše slikarje, katerih slikarstvo je šlo v korak z umetnostnim razvojem poznega baroka. Prispevek obravnava tudi gmotne razmere slikarjev in njihovo vključenost v družbeno okolje
Članek obravnava imaginarne carigrajske vedute dveh angleških slikarjev 19. stoletja ter jih postavlja v kontekst orientalizma in otomansko-britanskih stikov. Osredotoča se na analizo dveh ključnih ...slik obeh slikarjev. Britanski umetniki, ki so obiskali prestolnico otomanskega cesarstva, niso bili zmeraj poklicni slikarji in njihovi obiski Carigrada niso imeli zmeraj umetniških ciljev. Avtor razkriva, kako ekonomskim, političnim in vojaškim povezavam med Veliko Britanijo in prestolnico otomanskega cesarstva ni uspelo v zadostni meri definirati umetnostne produkcije, ki
je vzpostavila podobo Orienta v Zahodnem svetu.
V prvem delu članek definira izoblikovanje in razumevanje pojma Orient na Zahodu. Nadaljuje z obravnavo politike Otomanskega imperija do Zahoda ter njegovih političnih, ekonomskih in umetnostnih vezi z Zahodno Evropo, prek katerih se poskuša vzpostaviti kot del Zahodnega sveta. V nadaljevanju avtor oriše zgodovinski razvoj orientalizma, zlasti odnosov med Veliko Britanijo in Otomanskim imperijem. V osrednjem delu se posveti analizi ene najzgodnejših vedut Carigrada, delu britanskega pomorščaka Thomasa Morgana in delom dveh britanskih slikarjev
19. stoletja. Raziskuje predvsem razloge za vključevanje imaginarnih elementov, za katere so na Zahodu verjeli, da so resnični in da predstavljajo obstoječe stanje v otomanski prestolnici.
The article is devoted to comparative characteristics of some aspects of life and creative work of two outstanding representatives of the late 19th – 20th-century European culture: Leo Tolstoy and ...Edvard Munch. The analysis deals with both the main themes of their creative work and stylistic features of their representation of basic concepts of culture of the epoch at the turn of the century.
Albert Sirk, slikar, rojen v Sv. Križu pri Trstu kovaču in mehaniku Jožetu iz ribiške družine in Uršuli (r. Magajna), umrl v Celju. Obiskoval je osnovno šolo v Pulju, kamor se je preselil njegov oče, ...v Sv. Križu in Trstu; tu potem 1901–4 realko (3 razr., 1 sem. 4. razr.), a zaradi bolezni izstopil. L. 1906–7 se je učil na tržaški obrtni šoli (dekorativno risanje), potem bil risar v litografiji. Služil je vojake v vojni mornarici 1908–12, 1912–3 obiskoval slikarski tečaj za nazorno risanje na Zavodu lepih umetnosti v Benetkah, ga končal v Urbinu 1913 z izpitom in bil usposobljen za pouk risanja na osnovnih in tehničnih nižjih šolah. L. 1913 so ga vpoklicali k mornarici, bil tam vojni risar v Pulju, poučeval v risanju tudi otroke admirala Hortyja. Po vojni je v rojstnem kraju režiral, igral, neutrudno slikal; 1921 se je poročil z Doro Dovšak iz Sv. Križa in postal pogodbeni suplent na gimnaziji Francesco Petrarca v Trstu, kjer so ga pa kot nezaželenega Slovenca leta1923 odpustili; 1922–9 je poučeval na Strokovni nadalj. šoli v Komnu, v rojstnem kraju pa leta 1923 prostovoljno kamnoseške in kiparske vajence, bil v letih 1924–7 učitelj risanja na Slovenski zasebni šoli pri Sv. Jakobu v Trstu, a so ga morali kot ne dovolj zanesljivega državljana odpustiti. Umaknil se je v Jugoslavijo; ker ni imel predpisane šolske izobrazbe, je bil v letih 1929–37 pogodbeni strokovni učitelj na meščanski šoli pri Lenartu v Slovenskih goricah, v letih 1937–41 na gimnaziji v Celju. Nemci so ga izselili v Paračin, Zaječar, leta 1945 se je vrnil v Celje, nato ga je PNOO poklical v Trst zaradi ustanovitve slovenske obrtne slikarske šole. Leta 1946 je učil na učiteljišču v Portorožu, 1947 se je bolan preselil v Celje.Albert Sirk je izrazit realist s kancem romantičnega navdiha, preprost in odkrit. Ljubi močne kontraste v osvetljavi, barve nanaša žive in bleščeče v kasnoimpresionističnem načinu. Sprva se je ukvarjal s portreti, kjer je iskal predvsem psihično resničnost in podobnost; v risbi s peresom ali z ogljem je včasih opaziti močne ekspresionist. stilizacijske vplive, mestoma tudi trdote. Pozneje se je posvetil slikanju morja in je prvi slovenski mojster marin, ribičev in mornarjev. Motivi so iz slovenske tržaške obale, pozneje Dalmacije. Tu je lirik, kasnejše oljne slike so delane temperamentno, s širokimi potezami, virtuozno. Akvareli, kjer je dosegel vrhunec svojega slikarstva, izražajo slikovito barvitost, tenak čut za svetlobo in poudarjajo sproščeno gibanje. Figuraliki je posvečal mnogo pozornosti, ustvaril več žanrskih kompozicij s človeško in živalalsko štafažo. Zelo močna so njegova bleščeča tihožitja, zlasti ribja. Spočetka opazno pomanjkljivo tehn. znanje v kompoziciji, perspektivi in anatomiji kmalu obvlada prirojeni umetniški dar. Vir: http://www.primorci.si/osebe/sirk-albert/1246/
Osrednji del nagrobnika – plošča z nemškim napisom “Familie Stroy” – je odpadel. Iz družine Stroj je bil poznan slikar Mihael (1803 – 1871), ki se je rodil v Ljubnem na Gorenjskem, umrl pa v ...Ljubljani. Študiral je na Dunaju, bival pa sprva v Zagrebu in potem v Ljubljani. Mihael Stroj je bil znan po cerkvenih kompozicijah ter portretih slovenskih in hrvaških meščanov. Nagrobnik družine Stroj je bil izdelan iz peščenjaka v sedemdesetih letih 19. stoletja. Na podstavku v obliki sarkofaga stoji križ, ki je ovešen z vencem rož, ki ponazarja povezanost tostranskega sveta z onostranstvom ter božjo ljubezen. V sredini križa je puščica, simbol hitrosti in nagle smrti. Krog ponazarja kačo, ki grize svoj rep, kar simbolizira večnost. (Povzeto po M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, Ljubljana, 1997.)