V predalu pisalne mize imam zajeten snop člankov, s katerimi so se različni pisci, med njimi največ primorskih, tako ali drugače spominjali Otmarja Črnilogarja. Zato lahko ugotovim, da mnogi vedo, ...kdo je bil, kje je živel in kaj je delal. Pa vendar bi lahko dejal, da ga je v resnici malokdo zares poznal. Moj stric je bil, kakor je sam dejal, predvsem duhovnik- in to je bil rad. Jaz sem ga doživljal po svoje in bilo je dobro.
V grobnici pomembnih slovenskih politikov dr. Antona Korošca (1872 – 1940) in dr. Franca Kulovca (1884 – 1941) so shranjeni le posmrtni ostanki dr. Korošca, čeprav sta oba umrla v Beogradu. ...Koroščevo truplo so hitro prepeljali v Ljubljano, Kulovčevi posmrtni ostanki pa so zaradi vojnih razmer (umrl 6. 4. 1941 ob bombardiranju Beograda) ostali na beograjskem pokopališču. Dr. Anton Korošec iz Biserjan v Prlekiji je bil duhovnik in politik, do razpada Avstro-Ogrske je bil poslanec v avstrijskem državnem zboru in vodja Slovenske ljudske stranke. Znan je po vodenju deklaracijskega gibanja, predsedoval je Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu. V Kraljevini SHS je bil poslanec v narodni skupščini, član različnih vlad in tudi predsednik vlade. Bil je nesporni predstavnik slovenskega naroda v jugoslovanski državi. Dr. Kulovec je bil prav tako duhovnik, doma iz Dolenjih Sušic na Dolenjskem, eden najpomembnejših voditeljev SLS in njen glavni tajnik, poslanec Narodne skupščine SHS in minister. Arhitekt Jože Plečnik je svetoval, da Korošca pokopljejo pod arkadami, mestna občina pa mu je želela postaviti viden spomenik, zato je Plečniku zaupala izdelavo načrta zanj. Po Kulovčevi smrti je Plečnik izrisal nov načrt za skupni nagrobnik. Spomenik si je zamislil kot pokrov grobnice, nad njim pa križ in poprsji obeh pokojnikov. Kipar Janez Weiss – Belač je za mestno občino že pred majem 1941 izdelal Koroščevo poprsje, Kulovčevo pa septembra 1941. Izvajalci del so bili: kamnoseško podjetje Feliksa Tomana, pasarja Alojza pirnata, livarja Franca Mostarja, in kiparja Božidarja Pengova. Do novembra 1941 so položili le monumentalno ploščo iz kararskega marmorja, bronasti križ je bil izdelan šele marca 1943. Zaradi vojnih razmer so ga namestili v loretsko kapelo za glavnim oltarjem frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani, kjer je še danes. Belačevi poprsji sta neznano kje. Nad nagrobnikom Korošca in Kulovca je v arkadno steno vzidan del nagrobnika neznanega pokojnika z marmornatim reliefom, verjetno s konca 80. let 19. stoletja.Relief prikazuje angela, ki ob poslednji sodbi s trombo prebuja mrtve in jim kaže pot v nebo. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Meškov doprsni kip je izdelal slovenjgraški kipar Rade Nikolić leta 1974. Stoji pred mestnim župniščem, skupaj z doprsnim kipom mestnega župnika Jakoba Sokliča.
Januš Golec (Polje ob Sotli, 1888 – 1965 Maribor)Urednik, publicist, pisatelj in dušni pastir je “svojega” Guzeja napisal 1931. Ker je guzeja kot podlistek nekako v tem času objavil tudi E. Tiran, pa ...tudi gledališko verzijo, se je zaradi našega junaka vnela tudi vroča sodniška vojna… kdo je imel prav? Sodišče je razsodilo salomonsko: kriv ni nihče, prav imata oba, tako se delijo tudi sodni stroški…
Na fotografiji levo stoji spomenik Karola Kluna (1841 – 1896) iz Prigorice pri Ribnici, ki je 8. junija 1896 nenadoma umrl v Budimpešti med opravljanjem funkcije avstrijskega delegata. Karol Klun je ...bil kanonik ljubljanske stolne cerkve, državni in deželni poslanec, konservativno katoliško usmerjen. Bil je med ustanovitelji časopisa Slovenec in Katoliške tiskarne. Po smrti so ga iz Budimpešte prepeljali v Ljubljano na pokopališče Sv. Krištofa. Spomenik so postavili do jeseni 1897. Nagrobnik iz tonalita je delo ljubljanskega kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana. Nagrobnik je v obliki obeliska, krasijo ga vklesani križ, žitno klasje in vinska trta ter kelih s hostijo, ki kažejo znamenje evharistije in duhovniškega stanu pokojnika. Nagrobnik knezoškofijskega kancelarja Martina Pogačarja iz Cerkelj na Gorenjskem (1824 – 1905) na sliki desno je izdelan iz kraškega kamna. Pogačar je bil častni kanonik in konzistorialni svetnik. Dolgo je poznogotski okras na nagrobniku dopolnjeval preprost križ, ki ga sedaj ni več.Na nagrobniku je pisalo: Tu počiva častiti gospod Martin Pogačar, knezoškofijski kancelar 1. novembra 1824 umrl v Ljubljani /14./svečana 1905 Svetila mu večna luč! (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Nagrobnik na levi je v spomin skladatelja Gregorja Riharja, rojenega v Polhovem Gradcu 1. 3. 1796 in umrlega v Ljubljani 24. 7. 1863. Izdelan je iz nabrežinskega kamna ter zasnovan v t. i. ...bizantinskem oziroma neoromanskem slogu. Izdelavo spomenika so zaupali kamnoseku Ignaciju Tomanu mlajšemu. Na glavnem delu stele izstopa romanski ločni friz, nad njim je bogat stiliziran rastlinski okras z listi vinske trte in ostanki keliha. Celoto zaključi velik križ. Riharjev poklic in pomen simbolizira tihožitje na spodnjem delu nagrobnika z liro, simbolom glasbenikov, z dolgim trakom in oljčno vejo kot znamenjem miru.Na traku je notno črtovje, na njem pa ostanki notnega zapisa odlomka Riharjeve pesmi “non, non, non morietur in aeternum (vekomaj ne bo umrl). Nagrobni napis in verze je sestavil Luka Jeran. Spomenik so slovesno odkrili novembra 1864. Duhovnik Gregor Rihar je bil organist in vodja ljubljanskega stolnega kora, skladatelj številnih cerkvenih pesmi in prvih maš na slovenska besedila. Rihar je odločilno vplival na razvoj slovenskega cerkvenega petja. Na stolnem koru ga je nasledil nečak Gregor, ki pa je zelo mlad umrl za jetiko. Na nagrobniku piše: Gregorij Rihar, mašnik, sakristan in organist v ljubljanski stolni cerkvi, pervi slovenski pevoskladnik. Kot mašnik je bil posvečen 29. 7. 1829. Verzi: Vikšal z glasi Božjo čast si, pel Marijo, Si preslavil sebe, narod svoj. Pevoskladi Tvoji v daljni svet slovijo, Nevgasljiv spomin ostane tvoj. Postavili spoštovavci. Na podstavku je napisano ime Ign. Thoman ter pripis: Blizo njega počiva njegov stričnik Gregorček Rihar, stolni organist, rojen 1845 pri sv. Petru v Ljubljani, umerl 20. junija 1868. Desno od Riharjevega spomenika stoji nagrobnik barona Ludovica Ahila MacNevena (1795 – 1873), ki je bil potomec irske plemiške rodbine, rodil pa se je v Pragi. Ta spomenik je bil izdelan okrog leta 1873. MacNeven je bil uradnik v avstrijski državni upravi in se je 1853 poročil z Viktorijo Eleonoro baronico Codelli, hčerjo ljubljanskega župana. MacNeven je umrl v Ljubljani. Njegov spomenik je v obliki plitve neoromanske edikule, znotraj katere vidimo ploščo z latinsakim napisom v gotici in velikim družinskim grbom. Ščit je razdeljen na tri polja, v katerih so tri šesterokrake zvezde, jeruzalemski križ in dve vrtnici. Obdaja ga trak z napisom Fortiter ac fideliter (hrabro in zvesto). Na gornji rob ščita sta položena svitka: na levem stoji grajski stolp, na njem pa lovski pes, medtem ko je na desnem jeruzalemski križ, obdan z velikimi perutmi. Pod napisom so vklesani simboli različnih narodnosti v domovini pokojnikovih prednikov: Andrejev križ, irska deteljica, angleška vrtnica in škotski osat. Nagrobnik je izdelan iz rumenkastega peščenjaka, na napisu so sledovi rdeče barve. Prevod napisa se glasi: Ludovic MacNeven de Crannagh O’Kelly iz Aghrima, baron Svetega rimskega cesarstva, rojen v Pragi, 16. VI. 1795, umrl v Ljubljani, 14. 1. 1873. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
Nagrobnik je v spomin skladatelja Gregorja Riharja, rojenega v Polhovem Gradcu 1. 3. 1796 in umrlega v Ljubljani 24. 7. 1863. Izdelan je iz nabrežinskega kamna ter zasnovan v t. i. bizantinskem ...oziroma neoromanskem slogu. Izdelavo spomenika so zaupali kamnoseku Ignaciju Tomanu mlajšemu. Na glavnem delu stele izstopa romanski ločni friz, nad njim je bogat stiliziran rastlinski okras z listi vinske trte in ostanki keliha. Celoto zaključi velik križ. Riharjev poklic in pomen simbolizira tihožitje na spodnjem delu nagrobnika z liro, simbolom glasbenikov, z dolgim trakom in oljčno vejo kot znamenjem miru. Na traku je notno črtovje, na njem pa ostanki notnega zapisa odlomka Riharjeve pesmi “non, non, non morietur in aeternum (vekomaj ne bo umrl). Nagrobni napis in verze je sestavil Luka Jeran. Spomenik so slovesno odkrili novembra 1864. Duhovnik Gregor Rihar je bil organist in vodja ljubljanskega stolnega kora, skladatelj številnih cerkvenih pesmi in prvih maš na slovenska besedila. Rihar je odločilno vplival na razvoj slovenskega cerkvenega petja. Na stolnem koru ga je nasledil nečak Gregor, ki pa je zelo mlad umrl za jetiko. Na nagrobniku piše: Gregorij Rihar, mašnik, sakristan in organist v ljubljanski stolni cerkvi, pervi slovenski pevoskladnik. Kot mašnik je bil posvečen 29. 7. 1829. Verzi: Vikšal z glasi Božjo čast si, pel Marijo, Si preslavil sebe, narod svoj. Pevoskladi Tvoji v daljni svet slovijo, Nevgasljiv spomin ostane tvoj. Postavili spoštovavci. Na podstavku je napisano ime Ign. Thoman ter pripis: Blizo njega počiva njegov stričnik Gregorček Rihar, stolni organist, rojen 1845 pri sv. Petru v Ljubljani, umerl 20. junija 1868. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
PDF