Izhodišče študije je brošura, ki jo je pripravil Matija Ogrin, tretji glavni urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kot oporo urednikom posameznih zbranih del. Ob nekaj ...primerih je nakazana zgodovina vrednotenja pisateljev in njihovega uvrščanja v zbirko. Opozorjeno je tudi na spreminjanje statusa urednikov takšnih izdaj. S tem je utemeljen predlog za izdelavo priročnika, ki bi vseboval analitične predstavitve doslej objavljenih knjig, podrobneje gradiva v Opombah in njihove zgradbe, torej znanstvenega dela vsake knjige.
Povsem drugacen pogled v prihodnost je seznam avtorjev, ki naj bi dobili svoje zbrano delo. Navedenih je 7 imen, ne da bi bila dodana kaksna utemeljitev. V Izhodiscih je zapisano zgolj: »Zbirka naj ...ohrani temeljne konceptualne znacilnosti, ki so ji bile dolocene ze ob zacetku, vendar naj ob tem odpravi morebitna vsebinska neravnovesja, tudi iz starejsih obdobij slovenske knjizevnosti« (Matija Ogrin 2011: 1). Z Janezom Damascenom Devom je pomaknjen zacetek izbiranja avtorjev proti sredini 18. stoletja. Ali je primerljiv s premikom od Vodnika k Linhartu, ki se je zgodil med Prijateljevim in Ocvirkovim izbiranjem najstarejsega avtorja, je vprasanje brez nedvoumnega odgovora, a zanimanje za barok kot obdobje, ko je bilo del obilja tudi kopicenje vednosti, se povecuje v zadnjih desetletjih. Manj prepricljiva oz. nujna je uvrstitev Urbana Jarnika, ce naj bi bila z njegovim opusom uravnotezena podoba prve polovice 19. stoletja v slovenski knjizevnosti. V seznamu slovenskih pesnikov in pisateljev, ki sta ga leta 1866 objavila Stritar in Jurcic v Slovenskem glasniku kot del napovedi za zbirko Klasje, ni omenjen, so pa omenjeni ustvarjalci, ki doslej se niso dobili svojega zbranega dela: Koseski, Cegnar, Erjavec, Trstenjak, Toman, Valjavec in Vilhar (Prijatelj 4, 1961: 153). Antoloski izbor iz del vseh teh ustvarjalcev bi bil upravicen v knjiznici Kondor, za kaj vec pa po danasnji presoji najbrz ni razloga. Preostalih 5 na novo uvrscenih avtorjev je objavljalo v 20. stoletju, za katero se ni dokoncano oblikovanje kanona in se ni mozno soglasje o reprezentativnih ustvarjalcih leposlovja (Darko Dolinar 2006: 7). Za znanstveno izdajo sta pomembni se dve omejitvi: z avtorsko zascito povezan dostop do objavljenih del in do zapuscine in razpolozljivost vzporednih besedil, zlasti pisem in drugega avtobiografskega gradiva, brez katerega bi bile Opombe v tej zbirki ob velik del svoje tehtnosti. Izbiranje avtorjev je kot vsako vrednotenje ideoloski poseg. Zato se z nekoliko odmaknjenega, danasnjega gledisca zdi povsem smiselno, da druga zalozba uvrsti v svoj program zanjo sprejemljive avtorje in jih objavi v urednisko domisljenih izda jah, po tej plati primerljivih z izdajami v zbirki Zbrana dela. Prej se zdi upravicen dvom, da morajo taksni avtorji dobiti zbrano delo v dveh zbirkah, kadar ni mogoce zagotoviti zadostne vsebinske ali uredniske razlike. France Bernik je leta 1989 v intervjuju za Vecer, ki ga je z njim opravil Marjan Kunej, omenil izdajanje zbranih oz. izbranih del pri Mohorjevi druzbi. To je ponovil leta 1994 v pogovoru s Kunejem za casopis Republika in v referatu, ki ga je imel na slavisticnem kongresu leta 2006 v Zagrebu. »Prav zato je ... Mohorjeva druzba v Celju po vojni - kot neko protiutez zbranim delom - zacela izdajati - in izdala - izbrana dela, ce tako recem katolisko usmerjenih pisateljev: Ksaverja Meska, Frana Detele, F. S. Finzgarja in Ivana Preglja. « (Kunej 1989: 30) Ob bibliografskih podatkih o izhajanju teh stirih izdaj se zazdi sklepna napoved Antona Ocvirka v jubilejnem prispevku leta 1965 kot nekaksen odgovor, saj je z njo razsiril seznam avtorjev, ki bodo uvrsceni v zbirko: »To pa se ni vse, saj imamo iz starejsih obdobij pred seboj se Valentina Vodnika ta je bil na seznamu ze leta 1946, iz novejsih pa Finzgarja, Kraigherja in med ekspresionisti zlasti Mirana Jarca in Slavka Gruma, ki se vsak po svoje uvrscata ob najznacilnejsega lirika, kar smo jih imeli v novejsi dobi, Srecka Kosovela.« (Anton Ocvirk 1965: 28) Nastel je torej literarne vrste z nizom priimkov, hkrati pa s celotnim seznamom odgovoril na vprasanje, ki ga je postavil Andrijan Lah v naslov prispevka Na poti k torzu? v Jezik in slovstvu priblizno leto dni prej. Uresnicevanje te napovedi se je zacelo sele cez 10 let in dozivelo zadnjo izpolnitev v letu 2012. Pisanje znanstvenega prispevka se zacne z iskanjem ze objavljenih prispevkov o temi. Ko je predstava o obstojeci vednosti dovolj jasna, lahko s svojim prispevkom splezamo na ramena velikana iz nakopicenega znanja (Merton 1965). Ta prispevek je posvecen zbirki, ki velja za temeljno znanstveno knjizno zbirko: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Smiselno se je zdelo, da z iskanjem studij zacnem v Slavisticni reviji, temeljni znanstveni reviji za slovenistiko, in po prispevkih, posvecenih zbirki, presodim razmerje med uredniskim oziroma zalozniskim trudom na eni strani in stroko, ki raziskuje slovensko literaturo, na drugi. Pred 20 leti sem to pocel prvic. Pomagal sem si z bibliografijo revije, ki jo je objavil Joze Munda leta 1977, in prelistal stevilke do 40. letnika leta 1992. Presenetilo me je, kako malo prispevkov sem nasel: samo 6 in enega, ki ga je spodbudila objava Trdinovih Spominov, vendar je bil posvecen drugi temi. Dva prispevka sta bila oceni posameznih knjig, eden bibliografska dopolnitev izdaje Preserna in trije prispevki Marje Borsnik so bili drobna dopolnila k izdaji Tavcarja. Vec prispevkov, namrec 9, sem za obdobje med letoma 1955 in 1992 nasel v reviji Jezik in slovstvo. Po vsebini so prevladovala porocila urednikov, ob njih pa so izsle tudi celovitejse ocene uredniskega dela. S takratnim iskanjem sem zelel preveriti obcutek, da je najvec prispevkov, posvecenih posameznim knjigam ali zbirki v celoti, v enakem obdobju izslo v stirinajstdnevniku Nasi razgledi. Pri tem so izstopale ocene Jozeta Pogacnika; prve je objavil v reviji Nasa obzorja, nato pa jih je 25 let sorazmerno redno objavljal v Nasih razgledih. To je bil tudi razlog, da je urednistvo izid 1000. stevilke pospremilo z objavo feljtona o znacilnostih in odmevu zbirke, kakor jih je bilo mogoce razbrati iz vseh prispevkov, ki sem jih nasel v Nasih razgledih in drugje.
Razprava se osredinja na Dornikove novele in črtice ter poskuša ugotoviti pisateljev idejno-tematski in jezikovnostilni vstop v ekspresionizem. S poetiko notranjega očesa in simbolnoparaboličnimi ...postopki kakor tudi z etično obsodbo vojne, vizijami, grotesknimi podobami in z živalsko simboliko se te umeščajo v bližino Cankarjevih Podob iz sanj, vendar obenem kažejo tudi izrazitejši prehod v ekspresionizem. Dornikov subjekt izpričuje vero v novo človečnost z močno retoriko, pozna skrajni rob eksistencialne, psihološke in etične krize kakor tudi grozljivo personifikacijo predmetov in pokrajine. Mestoma izrazita metaforika je ponekod sicer še polepotena, vendar v največji meri zunaj estetike lepega, sunkovita in hiperbolična, vizualno in barvno učinkovita ter animalizacijska.
Predstavljena je razlaga odlomka iz Cankarjevega Epiloga k Vinjetam, ki je bil doslej razumljen kot njegov satirični del. Z navezavo na pojem literarnega polja je odlomek razložen kot Cankarjev namog ...Schwentnerju, kaj mora narediti,da bo postal pomemben založnik. S ponovno objavo starejših del bo zagotovil primerno mesto novim, tudi prihodnjim literarnim delom. Razširitev vidikov, s katerih je v empirični in sistemski literarni vedi zastavljen študij zgodovine literature, je dosežena z omejitvijo na odlomek besedila.
