DIKUL - logo
(UL)
  • Sociološki, kulturološki in kontekstualni dejavniki samomorilnega vedenja
    Perger, Nina ; Ule, Mirjana ; Šterk, Karmen
    V duhu časa 19. stoletja se je samomor sprva obravnaval v množici dejavnikov, vse bolj prevladujoča pa je postajala teza o samomoru kot t. i. davku na civilizacijo, torej o domnevno višji pojavnosti ... samomora kot posledice 'pretirane' civiliziranosti družb tistega časa oziroma družbenih sprememb v smeri individualnosti, razpada tradicionalnih vrednot in načina življenja. Prvi poskus celostnega sociološkega pristopa k samomoru je ponudil začetnik sociologije, Émile Durkheim, ki je leta 1897 izdal delo z naslovom Le Suicide. V njem je s pomočjo statistike tistega časa razvijal v celoti sociološko konceptualizacijo samomora, pri čemer je razloge za višjo pojavnost samomora v 19. stoletju iskal v korenitih družbenih spremembah, še posebno sprememb v družbeni integraciji in regulaciji. Na statističnih temeljih je izdelal tipologijo samomora, pri čemer je ločeval štiri tipe, in sicer altruistični in egoistični samomor, ki sta stvar pretirane ali nezadostne družbene integracije, ter fatalistični in anomični samomor, ki sta stvar pretirane ali nezadostne družbene regulacije. V težnji po podajanju celotne sociološke razlage je podcenil vpliv individualnih dejavnikov – s tem vprašanjem se je nato ukvarjal njegov učenec, Maurice Halbwasch, ki je prepoznaval pomen tako družbenih kot tudi individualnih dejavnikov in dogodkov, ki lahko doprinesejo k razlagi pojavnosti samomora v okviru t. i. družbene distribucije nesreč. V poznomoderni družbi se z deregulacijo in destandardizacijo življenjskih potekov ter naraščajočo individualizacijo večajo in razpršijo priložnosti za t. i. nesrečne dogodke. Posameznik je namreč vse odgovornejši za lastni življenjski potek, obenem pa slabijo skupnostne povezave, ki so bile v preteklosti pomemben vir ‘amortiziranja’ družbenih napetosti in konfliktov. Psihoanalitski obravnavi samomora ter razširjenega samomora k pojavnosti samomora pristopata s pripoznanjem tega, da človekovo življenje ni le stvar fizične eksistence kot take, temveč tudi fantazma, predstava, ki jo ima posameznik o sebi in ki jo utemeljujejo in potrjujejo tudi pomembni drugi. Predhodnica fizične smrti – samomora – s tega vidika je t. i. simbolna smrt, izčrpanje simbolnih, socialnih in moralnih registrov, ki nudijo oporo življenju.
    Source: Samomor v Sloveniji in svetu : opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnava (Str. 181-202)
    Type of material - article, component part ; adult, serious
    Publish date - 2021
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 88345859

    Link(s):

    https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/samomor_v_sloveniji_elektronska_izdaja_25_10_21.pdf

Shelf entry