V srbski in hrvaški filmski produkciji 90. let 20. stoletja so prevladovala ideološka sporočila, od ponotranjenih zahodnjaških balkanističnih stereotipov do izrazito nacionalističnih konotacij, ponekod pa je bila na delu tudi poudarjena samoviktimizacija. A če so filmske študije v zadnjem desetletju že izrazile previden optimizem, da se je postjugoslovanski film v 21. stoletju normaliziral oziroma konsolidiral, ali celo, da se v njem rišejo obrisi nove kozmopolitske perspektive, želim sam opozoriti na to, da je instrumentalni, ideološka sporočila prenašajoči srbski in hrvaški film tudi po letu 2000 še vedno dejaven. V ta namen analiziram diskurze v postjugoslovanskem opusu srbskega režiserja Emirja Kusturice ter v nekaterih izbranih primerih novejše hrvaške filmske in televizijske produkcije. Nekatera izmed teh del tudi še globoko v naš čas perpetuirajo ideološke diskurze o superiornosti ali vsaj brezmadežnosti lastnega naroda, vzpostavljene z razraščanjem nacionalizma med razpadanjem SFR Jugoslavije, in jih prilagajajo sodobnim okoliščinam. Tem vzorcem ideološkega filma pa nasprotujejo igrani in dokumentarni filmi iz regije, ki odstrejo ideološko prevleko in pod njo odkrijejo zamolčana poglavja lastne zgodovine.