Yang Zhu, kitajski filozof iz četrtega stoletja pred našim štetjem, se je v zgodovino kitajske filozofije zapisal kot egoističen hedonist, nezmožen krepostnega življenja v skupnosti, ustrojeni po načelih stroge konfucijanske filozofije. Kot takega ga je uradno konfucijansko zgodovinopisje vselej znova ožigosalo za heretičnega misleca, nevrednega položaja resničnega filozofa. Ta članek poskuša zavrniti takšno intepretacijo Yang Zhujeve filozofije in pokazati, da gre pri njegovem idejnem opusu za izjemno egalitarno filozofijo, ki si prizadeva za svobodo, dostojanstvo in osebno integriteto vsakega posameznika v družbi. Članek izhaja iz predpostavke, da je prav Yang Zhu tisti predstavnik klasičnega daoizma, ki je poskušal v svojem nauku najbolj dosledno uresničiti načelo družbene strpnosti, avtonomije in individualne svobode v smislu, ki prihaja do izraza v reku »živi in pusti živeti «. Yang Zhu je pogosto označen kot zagovornik anarhizma in individualizma. Avtorica na podlagi kontekstualne analize kritično preveri to predpostavko in ugotovi, da je za označevanje Yangove filozofije, ki temelji na zaščiti »zasebnosti«, morda najprimernejši koncept »privatizma«.