Članek obravnava strategije za prevajanje profanosti v slovenskih, hrvaških in srbskih podnapisih 20 filmov, ki so posneti v angleškem jeziku. Analiza je za vsak jezik obsegala 1.862 primerov profanosti – primerjava je pokazala tako skupne značilnosti kot razlike. V slovenskih podnapisih je bilo ohranjenih 51,7 % primerov profanosti, v drugih dveh jezikih pa je bil ta delež večji: 60,8 % v srbskih in 63,1 % v hrvaških podnapisih. Če je bilo v istem filmu uporabljenih več primerov istega profanega izraza oz. fraze, pogosto naletimo na različne prevodne rešitve – to velja za prevajalske strategije v vseh treh jezikih. Objektivni razlogi za to, da profanost v podnapisih ni bila ohranjena, v vseh treh jezikih obstajajo v približno petini primerov (SLO: 21,0 %; SRB: 18,8 %; HRV: 20,5 %), medtem ko lahko v preostalih primerih izogibanja profanosti govorimo o (samo)cenzuri. Podrobnejša kategorizacija primerov profanosti, ki niso bili ohranjeni, je pokazala, da je bila v slovenskih podnapisih strategija izpuščanja uporabljena bistveno pogosteje (33,9 %) kot v srbskih (26,9 %) in hrvaških (26,1 %) podnapisih, razlike med pogostostjo kategorij modulacija registra (SLO: 12,0 %; SRB: 10,9 %; HRV: 9,3 %), radikalna sprememba pomena (SLO: 1,5 %; SRB: 1,2 %; HRV: 0,9 %) in zamenjava z zaimkom (SLO : 0,9 %; SRB: 0,2 %; HRV: 0,6 %) pa so manj občutne. Primeri v vsakem izmed jezikov ponazarjajo, da lahko pogosto neohranjanje profanosti v prevodu vpliva na makrostrukturno raven filma, tj. tako na razumevanje dogodkov in karakterizacijo kot tudi na percepcijo odnosov med posameznimi liki.