Interpretacija studija ν anglescini kot dodane vrednosti same po sebi ni skladna s stalisci, ki so jih o njegovih prednostih ν anketi izrazili domaci studenti in ucitelji. Ti studiju ν anglescini na slovenskih univerzah, razen povecane moznosti za studij ν tujini, ne pripisujejo posebnih prednosti pred studijemv slovenscini. Bolj zadrzani do internacionalizacije kot kljuca za resitev vseh tezav slovenskih univerz so tudi od- locevalci ostalih fakultet (FF UL, FF UM, BF UL, FHS UP), ki posebej opozarjajo, da je izvedba predmetov ν anglescini potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za pritegni- tev tujih studentov in predavateljev ν Slovenijo. Ni vseeno, kaksni tuji predavatelji in studenti prihajajo k nam, za pritegnitev najbolj sih pa bi bilo treba zagotoviti, da se ν anglescini izvajajo najkakovostnejse in za tujce najprivlacnejse vsebine slovenskih univerz ter da so place visokosolskihuciteljev vsaj primerljive ζ drugimi evropskimi drzavami. Obenem opozarjajo, da bi bil visok delez vsebin, izvedenih ν anglescini, ki naj bi pritegnil tuje studente, lahko prav eden od razlogov za odlocitev slovenskih studentov, da bodo (ce so jim vsebine tako doma kot na tujem ponujene ν anglescini) studirali ν tujini. Vodstva fakultet so precej natancno seznanjena ζ ucinkovitostjo in tezavami sis- tema ponujanja vsebin za tuje studente, kakor ga njihove fakultete trenutno izvajajo. Tak sistem ν kombinaciji trenutnega pravnega in financnega okvira ocenjujejo kot edini mogoc, zato se razmisleku o njegovih morebitnih spremembah in izboljsavah niti ne posvecajo. Predlogi za ureditev rabe ucnih jezikov ν slovenskem visokem solstvu, ki so jih podali intervjuvani dekani in rektorja, so bili vsi zelo splosni. Med tistimi, ki so se strinjali, da je to vprasanje treba regulirati zakonsko, se je vecino- ma izkazalo, da obstojecega zakonskega okvira po njihovem mnenju pravzaprav ni nujno spreminjati ter dabi bilo smiselno pred njegovim spreminjanjem zaceti dejan- sko izkoriscati moznosti, ki jih ze ponuja, ter nabrati dovolj prakticnih izkusenj ζ izvajanjem studija ν tujem jeziku, na katerih bi lahko utemeljili spremembe. Drugi razmisleki omenjajo potrebo po deregulaciji, ki naj bi univerzam omogocila vecjo konkurencnost na mednarodnem trgu. Predlagane sistemske ureditve na ravni uni- verz so po eni strani povezane ζ ocenjevanjem (brez poglobljenih analiz), kako in za koliko povecati delez vsebin, ki naj jih vsaka fakulteta ponuja ν anglescini, in koli- ksen del tega deleza naj se ν anglescini izvaja tudi za domace studente, saj se celovita vzporedna izvedba studija ν slovenskem in angleskem jeziku nikomur ne zdi realna moznost. Tretji tip razmislekov ν izhodisce postavlja kakovost in privlacnost ν an- glescini ponujenih programov ter izhaja iz prepricanja, da bi bilo tovrstne programe lazje ponujati, ce bi njihovo oblikovanje koordinirala univerza. Programe, ki bi bili primarno dejansko zasnovani ν skladu s potrebami in interesi tujih studentov in torej ne bi posegali ν redni studijski procès na slovenskih univerzah, ki bi se se naprej iz- vajal ν slovenscini, bi seveda lahko obiskovali tudi slovenski studenti, ki bi si tega ze- leli. Proti pricakovanjem pa odlocevalci skorajda ne razmisljajo o zaposlovanju tujih profesorjev in profesoric, ce sklepamo po njihovih razmislekih ν intervjujih, saj jih (z izjemo BF UL in FF MB) niso omenjali kot moznost k vecji internacionalizaciji. Obstojeca zakonodaja slovenscini deklarativno zagotavlja status visokosolskega jezika ter hkrati ob dolocenih omejevalnih okoliscinah in odlocevalnih postopkih dopusca rabo tujih jezikov. Zakonodajne omejitve pa so nejasne in ν praksi omogo- cajo poljubne interpretacije: npr. kaj so »deli studijskega programa« ali koliksno je »vecje stevilo tujih studentov«. Tudi zakonska dolocba jezikovnonacrtovalnih de- javnosti ν zvezi s slovenscino kot strokovnim in znanstvenim ter s slovenscino kot tujim jezikom se od sprejetja zakona ni udejanjila. Ceprav zakon izrecno doloca, da »visokosolski zavodi skrbijo za razvoj slovenscine kot strokovnega oziroma znan- stvenega jezika«, nismo ν raziskavi zasledili nobenega sistematicnega pristopa k tej skrbi ne na nacelni (ζ izjemo omenjenega prereza jezikovne politike UP) ne na prak- ticni ravni, razen ν obliki dejavnosti posameznih oddelkov ali centrov, ki pa nimajo sirse podpore in niso vkljucene ν sistematicen okvir. Skrb za razvoj slovenscine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika je prepuscena samoiniciativi zaposlenih. Kotkaze, se odgovorni zanasajo na samoumevnost razvoja slovenscine zaradi njene- ga trenutnega pretezno prevladujocega polozaja, hkrati pa zelijo njen obvezen delez zmanjsati. Kljub zakonskemu dolocilu, da se »tujcem in Slovencem brez slovenskega drzavljanstva ... omogoci ucenje slovenscine«, so trenutne moznosti zabrezplacno ucenje slovenscine omejene na Erasmusove izmenjavne studente (v omejenem ob- segu 64 ur), vsi drugi tecaji pa so placljivi po trznih cenah, zaradi cesar so dostopni samo manjsemu delu populacije, ki jo to zanima in si tecaj lahko privosci. »Podrob- nejsi nacin skrbi za razvoj in ucenje slovenscine«, ki naj bi ga dolocil »minister, pristojenzavisoko solstvo«, doslej nibil oblikovan. Statuti slovenskihjavnihuniverz zakonodajo bolj ali manj povzemajo, natancneje locujejo med javnimi in drugimi programi (v katerih naj bi bila raba tujih jezikov liberalnejsa), dolocajo organe za odlocanje o izvedbah programov ali predmetov ν tujem jeziku, »skrbi za slovenski jezik« pa se posvecajo le deklarativno.