Literarna zgodovina v ozjem smislu je obièajno publikacija v veè zvezkih in izpod peres veè piscev, ki obravnava vse segmente slovenske knjizevnosti od zaèetkov do danes ali pa, tako kot Slovenska knjizevnost 1945-1965, obravnava samo doloèen èasovni izsek najsirse dojetega predmeta, vendar se razume kot nadaljevanje predhodnih literarnih zgodovin oz. njenih poglavij. Zdruziti si prizadeva dvoje razliènih principov, 1. enciklopediènega oz. nastevalnega, ki mu gre za kolikor mogoèe izèrpen popis celotne literarne produkcije (»sistematièno, pozitivistièno izèrpno nabiranje in popisovanje« - Kmecl 2004: 436), in 2. sintetiènega, ki mu gre za odkritje rdeèe razvojne niti (po Ivanu Prijatelju je zgodovina »poobèujoèa znanost, ki nikdar mehanièno ne niza, ampak organsko veze in tke v smeri zaporednosti in vzporednosti. « - prav tam) oz. »razvidnosti razvojnih zakonitosti« (Kmecl 2004: 444), »èemur bi najlaze rekli zgodba slovenske literature in slovstva«. V njej se najdejo samo tisti avtorji, ki jo najbolj slikovito ilustrirajo (Kmecl 2004: 436). Vélika zgodba (ali tudi vélika sinteza) je trajni mit, trdoziva fantazma vsake naslednje slovenske literarne zgodovine. Med objektivnejse odzive na Slovensko knjizevnost, 3 smemo uvrstiti oceno Mateje Mateja Pezdirc Bartol (2002). Opozorila je na njene pozitivne novosti, zlasti na moderno odlocitev za poglavja, kakrsnih predhodne literarne zgodovine niso imele: o zdomski, izseljenski in zamejski literaturi, o mladinski literturi, o revijah, literarni vedi in kritiki ter o prevodni knjizevnosti. Kritiko je izrekla na racun izbora, ki se je zdel podrejen nakljucnim osebnim preferencam: avtorji, s katerimi so se pisci sicer raziskovalno ukvarjali, so bili popisani natancneje, tisti, ki se jim se niso utegnili posvetiti, pa povrsno ali sploh ne. Pogresala je enoten uredniski koncept - zaradi njegovega manka so bila porusena obsegovna razmerja med poglavji - in pokazala na presezek nastevalnosti, ki je prispevala k nepreglednosti knjige. Vse predstavljene zadrege koreninijo v odsotnosti jasne razvojne zgodbe, ki bi nudila kriterije za odbiro pomembnega od nepomembnega in za prepricljivo klasifikacijo oz. razporeditev po poglavjih. Literarnih besedil po drugi svetovni vojni pisci niso vec mogli organizirati s pomocjo periodizacijskih pojmov po zgledu starih (moderna, eskpresionizem, socialni realizem ...), namesto njih so jih razporedili po problematiki ali po vrstah. Ocitek slabe graficne priprave knjige potrjuje sum, da so pisci samo opravili svojo dolznost, velike potrebe, da bi bralca nazorno prepricevali v svoj pogled na slovensko knjizevnost, in s tem prave vere v svoje delo pa niso pokazali. Tradicionalna nacionalna literarna zgodovina, ki je iz seznamov pomembnih avtorjev in njihovih del, je stvar preteklosti; namesto tega so zdaj njen predmet zanrsko doloceni korpusi besedil, da razlikovanje med elitno in popularno literaturo ni vec produktivno za ustvarjanje literarnega kanona in literarne zgodovine, kako ne moremo vec govoriti o enem samem veljavnem besedilu, ampak se moramo nauciti besedilo gledati kot proces, in pri literarnozgodovinskem delu poseci po modernih prezentacijskih metodah. Z diferenciacijo bralstva, bralskih potreb in druzbe v celoti je razpadel pojem enotne nacionalne literature, vsaka od socialnih skupin zahteva zdaj svojo literarno zgodovino: crnci, zenske, mladina, popularni bralci. Koncept enotne razvojne linije literature, ki je omogocal literarno zgodovino, ne obstaja vec, za noben literarni dogodek se ne more vec reci, da ima jasno dolocene predhodnike in naslednike, da torej jasno pripada neki razvojni liniji. Literarna zgodovina je podjetje, ki se je rodilo v romantiki skupaj z nastajanjem nacionalnih drzav v Evropi v 19. stoletju in je bila njena naloga potrjevati identiteto nacije. Posamezni avtorski opusi so bili le faze v razvoju, rasti, prosperiteti nacije. Ker se sodobna druzba ne sklicuje vec na nacionalne ideale 19. stoletja, tudi danasnjo literarno zgodovino dolocajo drugacna vodila: demokratizem, vecjezicnost, vecpredstavnost in medkulturnost. Iz nastetega je ocitno, da je pojem slovenska knjizevnost sirsi, kot ga prakticirajo tiskane literarne zgodovine novejsega obdobja, ki stremijo k identifikaciji z besedno umetnostjo. Manj je pozornosti na posameznih besedilih, avtorjih in njihovih opusig, bolj se zeli posvecati zanrskim in drugacnim korpusom. Literatura je odlocneje kot prej postavljena v razlicne kontekste, s cimer bledi predpostavka njene avtonomnosti. Slovenscina kot jezik izvirnika ni vec kljucni pogoj za uvrstitev pod naslov slovenska knjizevnost, ampak so upostevanja vredni tudi prevodi iz drugih jezikov v slovenscino, prevodi slovenskih tekstov v druge jezike in drugojezicna knjizevnost izpod peres slovenskih avtorjev ali pa tujih avtorjev, ki se prodajajo, sposojajo in berejo pri nas v izvirniku. Razlog za konec omejevanja na slovenscino je v prenosu pozornosti z genialnega avtorja, ki je bil z izbiro slovenscine reprezentant skupnosti, na bralca, ki ne bere samo iz nacionalnopotrjevalnih pobud in zato manj obremenjeno posega tudi po drugojezicnem berilu. Dodati bi morali se prenehanje najvecje nevarnosti, ki je pretila nacionalnemu konstituiranju in emancipaciji v 19. stoletju, to je rivalstva dominantne nemscine po prvi svetovni vojni (Darasz 2002), ce ne bi vloge sovraznega tujega jezika pozneje uspesno odigrala najprej srbohrvascina in potem (in se vedno) anglescina.