V zadnjih štirih desetletjih seje interes za ameriško poezijo zelo povečal: prevajamo klasike sodobne ameriške poezije, začenši z W. Whitmanom in W. C. Williamsom, nato W. Stevensa, pesnike beat generacije in newyorške šole, vse do mlajših, še ne kanoniziranih, pri čemer so prevajalci večinoma sami pesniki in pogosto tudi pisci uvodnih predstavitev. Pesniki, ki so v 90. letih 20. stoletja slovensko poezijo usmerili v postmodernizem in jo sproščali disidentske dediščine elitnega modernizma, so si prisvajali in na domače razmere prilagajali subjektove drže, pesniške postopke, motivno-tematske, žanrske in jezikovne izbire (odprtost, pogovorni jezik, pripovedovanje osebne zgodbe, vključevanje popularne kulture, medijev in glasbe, urbana resničnost), ki jih je uveljavila določena ameriška poezija, terz njimiprenavljali domačo tradicijo. Namesto raziskave ?vplivov? je s teorijo intertekstualnosti predstavljen način odzivanja, individualnega presnavljanja in preoblikovanja impulzov iz ameriške poezije v prijateljsko povezanem krogu ljubljanskihpesnikov Toneta Škrjanca, Primoža Čučnika, Gregorja Podlogarja in AnePepelnik. Njihove dinamične podobe izhajajo iz subjektivnega doživljanja urbane resničnosti, kipreplavlja govorca, do sodobnih družbenihpojavov imajo kritičen in ironičen odnos, igrivo eksperimentirajo z jezikom, posnemajo govorjeni jezik ter duhovitopreoblikujejoprevzete modele. Prisvajanje tujegapoteka skozi filter avantgardnihpostopkov (kolažiranje), filozofijo nedoločenosti, časovno odvijanje glasbe ali pa ga spreminjajo v gradivo recikliranja (remakea).