Materialne omejitve ter inercija »komunitaristične« miselnosti, ki izhaja iz tradicionalizma in socializma, so tudi v stanovanjskem načrtovanju in urbanizmu izrinjale pozornost do vprašanj o individualni svobodi in zasebnosti človekovega bivanja. To praznino poskuša avtor zapolnjevati z opravljeno raziskavo na Koprskem, tako da izkustveno gradivo sistematizira v šest tipov zasebnosti: vizualno, akustično, informacijsko-komunikacijsko, glede na obiske, emisije in varnost. Zasebnost obravnava kot obvladovanje, ne pa kot apriorno izključevanje vplivov ali samega sebe iz okolja. Težavnost uveljavljanja zasebnosti se povečuje z zgoščanjem naseljevanja in še posebno v vse bolj privlačnem obalnem pasu, kar terja bolj domiselno odzivnost tudi v arhitekturi in urbanizmu.