Nosečnost je za ženske občutljivo obdobje, ki ga spremljajo pomembne fiziološke in psihološke spremembe, tako na čustveni kot biološki, hormonski ravni. Anksioznost je v obdobju tako velikih sprememb do neke mere normalen in prilagoditven odgovor na situacijo, vendar pa nekatere nosečnice izkusijo visoko raven anksioznosti, ki doseže stopnjo klinično pomembne motnje. Anksiozne motnje, ki se v peripartalnem obdobju najpogosteje pojavljajo, so generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, fobije, obsesivno kompulzivna motnja in posttravmatska stresna motnja. Pretekla anamneza razpoloženjskih in/ali anksioznih motenj je med najmočnejšimi napovedovalci razvoja peripartalne anksioznosti. Kljub temu, da raziskovalno zanimanje za anksiozne motnje v peripartalnem obdobju narašča in vemo več o značilnostih in diagnostiki, pa so dokazi o klinični obravnavi – tako farmakološki kot nefarmakološki - še vedno omejeni. Tveganje in korist uvedbe farmakološkega zdravljenja vedno individualno pretehtamo. Prepoznava in obravnava anksioznosti med nosečnostjo sta bistvenega pomena in delujeta kot preventiva psihiatričnim motnjam po porodu. Poporodna anksioznost matere lahko tudi pomembno ovira proces navezovanja matere in otroka, kar ima posredno tudi vpliv na razvoj otroka. Pri nosečnicah, ki pa so v psihiatrično obravnavo že vključene zaradi obravnavane duševne motnje, pa je sledenje, podpora in dobro interdisciplinarno sodelovanje lečečega psihiatra in ginekološke službe nujno potrebno.