Izhodišča: Prizadetost ravnotežnega sistema se pri bolnikih med izvajanjem funkcionalne hoje kaže kot kombinacija zaznavnih, okulomotoričnih, posturalnih ter avtonomnih simptomov. Namen raziskave je bil ugotoviti učinke specifične ravnotežne rehabilitacije na izboljšanje izvedbe bolnikove hoje. Metode: Raziskava je potekala prospektivno. Vključenih je bilo 40 bolnikov, ki so imeli po operaciji procesa v zadnji lobanjski kotanji motnje statičnega in dinamičnega ravnotežja. Razdeljeni so bili v 2 skupini. Vsi so bili med hospitalizacijo vključeni v program ravnotežne rehabilitacije. Ob odpustu so bolniki v interventni vadbeni skupini izvajali specifično dinamično ravnotežno vadbo v domačem okolju, bolniki iz kontrolne skupine vaj v domačem okolju niso izvajali. Za oceno ravnotežja in primerjavo med skupinama smo uporabili Lestvico za oceno funkcionalnosti hoje (FGA). Bolnike smo ocenili ob odpustu in 3 mesece po odpustu iz bolnišnice. Rezultati: V interventni vadbeni skupini je sodelovalo 15 žensk in 5 moških s povprečno starostjo 45 let; v kontrolni skupini brez vadbe pa je sodelovalo 7 žensk in 13 moških s povprečno starostjo 50 let. Najmanjšo klinično pomembno spremembo med dvema ocenama FGA, ki je znašala 5 točk, je preseglo 17 bolnikov v interventni vadbeni skupini in 14 bolnikov v skupini, ki vadbe ni opravljala. Napredek FGA se je med skupinama tudi statistično značilno razlikoval (p=0,034). V času hospitalizacije ni prišlo do padcev. Po 3 mesecih je v vadbeni skupini padec utrpelo 7 bolnikov, v skupini brez vadbe pa 12 bolnikov. Zaključek: Tri mesece po odpustu smo pri bolnikih v interventni vadbeni skupini ugotovili statistično pomembno izboljšanje pri izvedbi ravnotežno zahtevnejših funkcionalnih nalog med hojo in zmanjšano ogroženost za padec.