Razprava obravnava študijo primera uprizoritve Hlapec Jernej in njegova pravica v režiji Žige Divjaka, ki je nastala leta 2018. V prvem delu se osredotoča na specifičen format »dramskega besedila« v tej dokumentarni uprizoritvi, od koder izhajajo tudi nadaljnje analize dokumentarnih prvin in njihovih učinkov na ravni besedila, tekstovne strukture, likov, dramaturgije in navsezadnje zaznave zunanjega pogleda (občinstva, javnosti). Bistvena značilnost projekta je uporaba (remodulacija) prvoosebnih pričevanj, ki vpeljejo princip dobesednega (verbatim) gledališča, v tokratnem primeru gre za posredovanje neposrednih izkušenj s polja aktualnih prekarnih delovnih odnosov. Pripovedovana izkustva iz prve roke razgrnejo uvid v nevid(e)ne delavske populacije, ki so v razmerju do sodobnih »gospodarjev« (tajkunov) presenetljivo usklajene z razumevanjem odvzemanja pravic delavstvu, kot ga je dojemal Ivan Cankar. V drugem delu članek uprizoritev umešča v analitični diskurz, ki preči sociološke, politične in psihološke poglede na obstoj revščine, razredizma in razrednega sramu. V luči sodobnih kulturoloških teorij in umestitve Divjakovega Hlapca Jerneja v širši družbeni aspekt se pokaže, da prepletanje dokumentarnega gledališča in tematiziranje sodobnega delavskega razreda (problematičnih prekarnih razmerij) vzpostavljata izjemno pomembno umetniško pa tudi družbeno gesto; ta sočasno raziskuje učinke specifičnega režijskega koncepta, vnosa realnega v umetniški dogodek, in uveljavi kritično refleksijo izbrane tematike ter njenega umeščanja v javni prostor. The paper analyses the introduction of the themes of poverty, social exclusion, classism and class shame into the field of contemporary Slovenian drama in the form of a case study. The documentary theatre production The Bailiff Jernej and His Rights (Hlapec Jernej in njegova pravica), directed by Žiga Divjak, was created in 2018 as one of the many events marking the 100th anniversary of the death of Ivan Cankar, the author of the work of the same title upon which Divjak based the performance. Divjak’s documentary reinterpretation of Cankar’s short story The Bailiff Yerney and His Rights performs an engaged gesture of empowerment of the invisible and underpaid working forces, who are thus given a voice in the public sphere. Divjak draws central thematic motifs such as precarious work, workers’ rights, subordination and poverty from Cankar’s “social tale” and, through the gesture of documentary research, transposes them to the present time, thus affirming the idea of the deep-rooted existence of the proletariat, even if, with a time lag, it appears today in a different form and with altered effects. The attribute is precisely the “play”, which could also be described as a “dramatic text” since the dramatic is inscribed into it not in terms of form and dramaturgical elements but as the essence and effect of documentary narratives.