V prispevku avtor obravnava nekatere dileme in vprašanja pri načrtovanju izobraževanja v delovni organizaciji, zapletenost razmerja med tehnološkim razvojem in izobraževanjem, razvojni prepada med razvitimi in nerazvitimi gospodarstvi ter cilje družbenega razvoja Slovenije. Poudarja, da naj bi izobraževalni programi omogočali predvsem fleksibilnost zaposlovanja, saj konkurenčnost celotne drža­ ve temelji na sposobnosti učinkovitega organiziranja človeških zmožnosti. Slove­ nija ne more bistveno vplivati na dogaja­nja v svetovnem gospodarstvu, lahko se le prilagaja tržnim tokovom. Zato je zna­ toliko bolj pomembno, saj je boga­stvo manjših držav prav izobraženost nje­nega prebivalstva.