Henrika Šantel kljub izvrstnim delom, ki jih je ustvarjala od začetka 20. stoletja pa skoraj vse do smrti leta 1940, še ni doživela pregledne razstave. Besedilo raziskuje njen opus in odzive nanj in se dotakne vprašanj avtoric, ki so jih v tem obdobju še vedno cenili manj kot dela slikarjev moškega spola in jim, kot je razvidno iz objav tistega časa, pripisovali značilnosti, kot so vestna, marljiva, čustvena, simpatična ..., kar za umetnike moškega spola ni veljalo. Hkrati opozarja na patriarhalno okolje, ki je avtoricam, posebej tistim nižjega stanu in nepremožnim, onemogočalo kakovostno šolanje in razvoj njihovega dela, tako da še danes (z izjemo Ivane Kobilce) ostajajo v ozadju - celo npr. v postavitvi v Narodni galeriji. Cilj besedila je opozoriti na to pomembno umetnico, ki je v nabor slikarstva na Slovenskem dodala mnogo kvalitetnih del. Skrajni čas bi bil, da se njen opus krona z monografijo in pregledno razstavo, kjer bi lahko, ne le z obrobnimi zapisi, končno ovrednotili njen prispevek in ugotovili, da ni prav nič zaostajala za ostali stanovskimi kolegi. Sokorak s sodobniki je Henriki Šantel uspel kljub temu, da so bile razmere za ustvarjalke neprimerno težje, kar velja še danes, ali kot pravi Bojana Kunst v knjigi Življenje umetnosti, je življenje umetnice v konfliktu s patriarhalnimi mikrostrukturami, s katerimi se kot ženska neprenehoma spopada.