Notranji razvoj mest se v sodobni urbanistični praksi kaže kot ena najbolj vzdržnih oblik razvoja mest, ki ima številne prednosti pred širjenjem mest na nova zemljišča. Poleg vseh prednosti pa odpira tudi dileme, kako novogradnje umeščati v že izoblikovano urbano okolje, da ne bi sprožili estetske ali funkcionalne degradacije in hkrati ne bi bila kratena legitimna pričakovanja investitorjev o donosnosti naložbe. Članek obravnava metodologijo za oceno in spodbujanje urbanističnooblikovalskih kvalitet in ekonomske učinkovitosti projektov za razvoj/prenovo mestnih lokacij. Uporabnost te metode je prikazana na analizi ljubljanskih primerov nadomestne oziroma dopolnilne gradnje (večstanovanjski objekt na Gradaški ulici in kondominij v Trnovskem pristanu), ki sta s svojo nekonvencionalnostjo vzbudila pozornost širše javnosti, z vidika urbanističnooblikovalskih meril pa v marsičem zanikata zdajšnji značaj prostora.