Mestno obrobje se širi navzven, (ne)načrtno širjenje pozidave posega po zelo različnih zemljiščih in lahko prizadene tudi večje naravne in okoljske kakovosti. Z analizo širjenja pozidanih zemljišč na vzorčnem območju ljubljanske urbane regije (LUR) v daljšem časovnem obdobju (1951–2002) ugotovimo, na katera zemljišča se je pozidava širila in katere kakovosti v prostoru so bile zato prizadete ali izgubljene. Iz rezultatov omenjene analize je mogoče sklepati, kako učinkovit je bil sistem varstva zemljišč pred pozidavo, ki je bilo v prvi vrsti usmerjeno v varstvo kmetijskih zemljišč. Zakon o varstvu kmetijskih zemljišč pred spreminjanjem namembnosti naj bi zagotovil varstvo najboljših kmetijskih zemljišč pred pozidavo. Z določili tega zakona so bila vsa kmetijska zemljišča uvrščena v območja najboljših kmetijskih zemljišč, ki so najprimernejša za kmetijsko obdelavo ali območja, ki so manj primerna za kmetijsko obdelavo. Domala vsa ravninska območja so bila uvrščena v 1. območje varstva kmetijskih zemljišč. Za planiranje pozidave in za druge dejavnosti v prostoru je ostalo malo možnosti in tudi zaradi različnih sporov so se izgubljanja najboljša kmetijska zemljišča kot tudi zemljišča, ki so pomembna zaradi ohranjanja narave in naravnih virov.