Empirična literarna znanost je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začrtala novo smer v literarni vedi, utemeljeno na zahtevah po preseganju hermanevtičnih metod in po upoštevanju znanstvenih meril, kakršna veljajo za družboslovne in naravoslovne discipline. Ti zahtevi sta ostali v ospredju do danes, vendar je prva sčasoma izgubljala ostrino. Pripravljenost na sprejemanje nekaterih hermenevtičnih tradicij se kaže tako na teoretični ravni, ki se je razvijala v znamenju radikalnega konstruktivizma in sistemske teorije, kot tudi na ravni posameznih empiričnih študij. Najnovejša prizadevanja po umestitvi empirične literarnoznanstvene paradigme v kontekst t. i. medijske znanosti dajejo povezovalnim težnjam nov teoretični okvir. Razprava se ukvarja z nekaterimi konceptualnimi vidiki tega procesa in poskuša nakazati smer, ki bi lahko privedla do utrditve položaja empirične literarne znanosti v aktualnem družbenem in znanstvenem prostoru