Avtorja pojasnjujeta, kako se v slovenskem univerzitetnem prostoru v zvezi s »tujimi« študenti v zadnjem desetletju pojavljajo predsodki, diskriminatorne politične poteze in poskusi njihove legitimacije. V dogajanje sta se vključila prek Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Svoj pristop opredeljujeta v okviru metode participatornega akcijskega raziskovanja. Tako na področju visokega šolstva kot razmerja med delom in kapitalom se kot vztrajni ideološki potezi, ki spremljata ukrepe za krepitev razredne moči kapitala, izkazujeta neokonservatizem (posebej nacionalizem) in neoliberalizem. V študentskem in delavskem gibanju se zato v znamenje odpora proti njima gradijo solidarnostne vezi onkraj narodne pripadnosti, pri čemer je ključnega pomena radikalno izobraževanje navznoter in navzven.