Razprava se osredinja na Dornikove novele in črtice ter poskuša ugotoviti pisateljev idejno-tematski in jezikovnostilni vstop v ekspresionizem. S poetiko notranjega očesa in simbolnoparaboličnimi postopki kakor tudi z etično obsodbo vojne, vizijami, grotesknimi podobami in z živalsko simboliko se te umeščajo v bližino Cankarjevih Podob iz sanj, vendar obenem kažejo tudi izrazitejši prehod v ekspresionizem. Dornikov subjekt izpričuje vero v novo človečnost z močno retoriko, pozna skrajni rob eksistencialne, psihološke in etične krize kakor tudi grozljivo personifikacijo predmetov in pokrajine. Mestoma izrazita metaforika je ponekod sicer še polepotena, vendar v največji meri zunaj estetike lepega, sunkovita in hiperbolična, vizualno in barvno učinkovita ter animalizacijska.