DIKUL - logo
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (NUK)
Naročanje gradiva za izposojo na dom
Naročanje gradiva za izposojo v čitalnice
Naročanje kopij člankov
Urnik dostave gradiva z oznako DS v signaturi
  • Contingence et Providence : histoire du salut et nouveau paradigme scientifique
    Maldamé, Jean-Michel
    Naravoslovne znanosti nam omogočajo razumevanje kozmične in zemeljske zgodovine, v kateri se je pojavil človek. Zato se nam zdi logično, da bi razlagali ves razvoj narave v luči tega zadnjega ... dogodka, kakor da bi ves kozmični razvoj potekal točno v smeri pojave duha. Toda ali smemo v naravo vnašati naše lastne težnje in namene? Teologiji lahko prevelika navezava na spiritualistično razumevanje narave tudi škoduje. Prevelika povezava med Božjo previdnostjo in razvojem v naravi lahko teologiji prepreči, da bi sprejela drugačne, bolj sodobne znanstvene modele razumevanja narave. Zato je dobro, če se teologija najprej vpraša, katera znanstvena paradigma razumevanja narave danes prevladuje. V znanstveni govorici vidimo, da neki fizikalni pojav lahko razlagamo v luči smotrnosti, lahko pa je smotrnost celo ovira za razumevanje istega pojava, saj ta morda poteka v nasprotju z našim smiselnim pričakovanjem. Zato se danes o pojmu "privlačnosti" (drug izraz za smotrnost) veliko razpravlja. Obe razlagi sta namreč znanstveno sprejemljivi: na eni strani je to stokhastična razlaga, ki združuje časovnost in slučajnost, na drugi strani pa je razlaga "privlačnosti", ki nam fizikalni dogodek predstavlja, kakor da bi bil voden od nekod in nekam. Obe govorici lahko sobivata v znanstvenih razpravah. Seveda pa smotrnost danes ne pomeni nujno ontološke resničnosti najvišjega bitja, ampak le neko doslednost pri zakonitostih v naravi. bivanju, potem tega ne dela po bibličnih besedah z neposrednim poseganjem, ampak z ločitvijo od sebe. Sedaj se pojavi pojem previdnosti, ki pravi, da Bog vse stvari vodi k sebi tako, da spoštuje njihovo avtonomijo. Res je Biblija polna pripovedi o Božjih posegih v zgodovino, toda vedno pride potem tudi popravek teh pripovedi, ki poudarja nerazumljivost Božjega molka in njegove nedejavnosti, ki sta potrditev Božje transcedence. Božje previdnosti torej ne moremo povsem razumeti, tudi je ni mogoče na določno predvideti. Tudi Mesija, ki je že prišel in zgodovino dopolnil, nam je zapustil obljubo, da znova pride. Zato ne hodimo v luči absolutnega vedenja, ampak nas vodi upanje. Seveda upanje ne sloni zgolj na odsotnosti jasnega vedenja, ampak na Božji obljubi. Zato Jezus nagovarja k čuječnosti. Čuječnost je potrebna, ker zgodovina odrešenja ni dokončno določena, ampak gre od presenečenja do presenečenja. Zgodovina odrešenja pa ni naše zgodovinopisje, ki pomeni še vedno le zgodovino zmagovalcev. Biblija pa nasprotno daje besedo tudi premagancem, tem, ki trpijo, ki so izpostavljeni zasmehu in ki na trenutke tudi obupujejo. V tej zgodovini se človeško trpljenje jemlje resno, zato je Biblija čisto nekaj drugega kot gnostičen spis, ki hoče trpljenje opravičiti, razumeti in razložiti. Biblija trpljenju sicer daje pomen, vendar ga ne razloži. Zato pomeni zgodovina odrešenja novo govorico o Bogu, saj upošteva njegovo svobodo in ga ne predestinira za ta ali oni dogodek. Tudi človek je v tej zgodovini prikazan kot svobodno bitje, ki ni prisiljeno slediti Bogu, ampak je k temu povabljeno in lahko odgovori le v svobodi. V luči nepredvidljivega razvoja narave bo teolog veliko bolj pozoren do presenečenja in svobode Boga in človeka v zgodovini odrešenja.
    Vir: Bogoslovni vestnik = Theological Quarterly : glasilo Teološke fakultete v Ljubljani. - ISSN 0006-5722 (Letn. 62, št. 1, 2002, str. 27-45)
    Vrsta gradiva - članek, sestavni del
    Leto - 2002
    Jezik - francoski
    COBISS.SI-ID - 2878298

Vnos na polico