Niz kamnitih gomil na severnem kraškem robu je C. Marchesetti v začetku 20. stoletja razložil kot bronastodobne grobne gomile. S. Gabrovec jih je vključil v kaštelirsko kulturo srednje bronaste dobe ...in jih primerjal s podobnimi is- trskimi grobnimi gomilami.
Zaščitna izkopavanja gomile na Ostrem vrhu so l. 1992 razkrila ovalno zgradbo premera 11 m, grajeno v suhozidni tehniki. Obodni zid je bil širok med 1,5 in 2,5 m, v višino pa je bil ohranjen do 1,9 m. V zidu so se ohranile zunanje in notranje niše za nosilne lesene tramove, kar kaže na leseno nadgradnjo kamnite zgradbe, verjetno stolpa. Jama za nosilni tram v osrednjem delu stolpa dokazuje, da je bil tudi nadstrešen. Niz radiokarbonskih datacij kaže na mlajšehalštatsko starost izgradnje in uporabe stolpa.
Verjetno je bila vzdolž severnega kraškega roba zgrajena vrsta stolpov, ki so bili skupaj z nizom manjših, močno utrjenih gradišč namenjeni nadzoru dostopa in obrambi ozemlja centralnih gradišč kraške kulturne skupine med 6. in 4. st. pr. n. št.
V bronasti dobi so od prehodnega obdobja pozne bakrenodobne kulture Somogyvár-Vinkovci pa vse do kulture žarnih grobišč obstajali različni tipi naselbin, in sicer naselbine raztresenega tipa in ...manjši zaselki, pogosto nanizani blizu drug drugega, ter tudi strnjene naselbine. V njih so bile stavbe razporejene polkrožno okoli osrednjega “vaškega trga”, kar dobro ilustrira tlorisna slika naselbine Pod Grunti – Pince pri Lendavi iz srednje in zgodnje pozne bronaste dobe. Med njimi pa posebej izstopajo nekatere utrjene naselbine, kot je Oloris, morda pa tudi Pod Grunti – Pince. Tudi v pozni bronasti dobi oz. v času kulture žarnih grobišč so bile običajne naselbine raztresenega gručastega tipa, a so obstajale tudi strnjene naselbine, ki pa so bile zasnovane drugače, in sicer po ortogonalnem konceptu, kot sklepamo na osnovi naselbin na Pobrežju in v Ormožu, slednja je bila tudi utrjena z nasipom in obrambnim jarkom. Čeprav so podatki o načinu pokopavanja v bronasti dobi še maloštevilni in zelo skopi, pa vendarle lahko domnevamo, da je bilo skozi ves čas – le z izjemo srednje bronaste dobe v času kulture bronastodobnih gomil – običajno sežiganje preminulih, kar naj bi veljalo tako za kulturo Somogyvár-Vinkovci kot za kulturo Kisapostag v zgodnji bronasti dobi, pa za virovitiško kulturo v pozni srednji in zgodnji pozni bronasti dobi ter seveda za kulturo žarnih grobišč v pozni bronasti dobi.
V bronasti dobi so od prehodnega obdobja pozne bakrenodobne kulture Somogyvár-Vinkovci pa vse do kulture žarnih grobišč obstajali različni tipi naselbin, in sicer naselbine raztresenega tipa in ...manjši zaselki, pogosto nanizani blizu drug drugega, ter tudi strnjene naselbine. V njih so bile stavbe razporejene polkrožno okoli osrednjega “vaškega trga”, kar dobro ilustrira tlorisna slika naselbine Pod Grunti – Pince pri Lendavi iz srednje in zgodnje pozne bronaste dobe. Med njimi pa posebej izstopajo nekatere utrjene naselbine, kot je Oloris, morda pa tudi Pod Grunti – Pince. Tudi v pozni bronasti dobi oz. v času kulture žarnih grobišč so bile običajne naselbine raztresenega gručastega tipa, a so obstajale tudi strnjene naselbine, ki pa so bile zasnovane drugače, in sicer po ortogonalnem konceptu, kot sklepamo na osnovi naselbin na Pobrežju in v Ormožu, slednja je bila tudi utrjena z nasipom in obrambnim jarkom. Čeprav so podatki o načinu pokopavanja v bronasti dobi še maloštevilni in zelo skopi, pa vendarle lahko domnevamo, da je bilo skozi ves čas – le z izjemo srednje bronaste dobe v času kulture bronastodobnih gomil – običajno sežiganje preminulih, kar naj bi veljalo tako za kulturo Somogyvár-Vinkovci kot za kulturo Kisapostag v zgodnji bronasti dobi, pa za virovitiško kulturo v pozni srednji in zgodnji pozni bronasti dobi ter seveda za kulturo žarnih grobišč v pozni bronasti dobi.
V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen.
Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
Novejše raziskave na območju svetolucijske halštatske kulturne skupine, poimenovane tudi kot posoška skupina, ki je poseljevala razen zgornjega Posočja tudi Bohinjski kot, Cerkljansko in zgornjo ...dolino Nadiže, so pokazale, da je bila poseljenost mnogo gostejša, kot je bilo znano pred tem, kar zadeva predvsem sredogorje Julijskih Alp. Glede na doslej odkrite drobne najdbe sklepamo na poselitev teh predelov v kasnem obdobju svetolucijske skupine. V obdobju, ozna- čenem kot stopnja Sv. Lucija IIa–b, je opazen tudi gospodarski vzpon naselbine na Mostu na Soči kot protourbanega središča celotne kulturne skupine, ki je bila po vsej verjetnosti teritorialno organizirana. Na osnovi doslej opravljenih analiz nekropole na Mostu na Soči pa so predstavljeni na eni strani kazalci vplivov in stikov svetolucijske skupine s sosednjimi in tudi zelo oddaljenimi kraji oz. kulturnimi skupnostmi, na drugi strani pa indikatorji družbene strukturiranosti in diferenciranosti. Pomemben nov element v okviru ritualno-religiozne sfere pa predstavljajo arheološka najdišča v nenavadnih naravnih okoljih, za katere se ponuja razlaga o svetih krajih, kjer so se odvijali posebne vrste zaobljubni obredi. Na koncu je postavljeno tudi vprašanje o pismenosti in etnični pripadnosti svetolucijske halštatske skupnosti.
Novejše raziskave na območju svetolucijske halštatske kulturne skupine, poimenovane tudi kot posoška skupina, ki je poseljevala razen zgornjega Posočja tudi Bohinjski kot, Cerkljansko in zgornjo ...dolino Nadiže, so pokazale, da je bila poseljenost mnogo gostejša, kot je bilo znano pred tem, kar zadeva predvsem sredogorje Julijskih Alp. Glede na doslej odkrite drobne najdbe sklepamo na poselitev teh predelov v kasnem obdobju svetolucijske skupine. V obdobju, ozna- čenem kot stopnja Sv. Lucija IIa–b, je opazen tudi gospodarski vzpon naselbine na Mostu na Soči kot protourbanega središča celotne kulturne skupine, ki je bila po vsej verjetnosti teritorialno organizirana. Na osnovi doslej opravljenih analiz nekropole na Mostu na Soči pa so predstavljeni na eni strani kazalci vplivov in stikov svetolucijske skupine s sosednjimi in tudi zelo oddaljenimi kraji oz. kulturnimi skupnostmi, na drugi strani pa indikatorji družbene strukturiranosti in diferenciranosti. Pomemben nov element v okviru ritualno-religiozne sfere pa predstavljajo arheološka najdišča v nenavadnih naravnih okoljih, za katere se ponuja razlaga o svetih krajih, kjer so se odvijali posebne vrste zaobljubni obredi. Na koncu je postavljeno tudi vprašanje o pismenosti in etnični pripadnosti svetolucijske halštatske skupnosti.
The article examines two-part bow fibulae (of the Osor type, variant A, or II according to D. Glogović), which formed a part of female attire in the region of Liburnia during the 9th and 8th ...centuries BC. Given their bow shapes and long, decorated pins these fibulae can be related to the two-part bow fibulae with conical helices also of the Osor type. Therefore, it can be presumed that the two-part bow fibulae discussed here originally formed part of headdress decorations or elaborate hairstyles as well. Special attention is given to the presence of such fibulae at the site of Škocjan, both at the necropolis and within the hoard of Mušja jama. As the site in question is fairly distant from the main Liburnian region, the attested examples both of single-looped bow fibulae with two knobs and of two-part bow fibulae are interpreted in relation to Škocjan as a “sacredplace” of supra-regional importance.
PDF
