Vprašanje spola govorcev opisovanih glasov ni bilo izpostavljeno niti v Toporišičevi slovnici (1976-) niti v Slovenskem pravopisu 2001. Raziskovanje samoglasnikov, ki je bilo utemeljeno na ...sistematično spolsko približno enakovredno razporejenem gradivu, se začne šele v 21. stoletju, ko je upoštevanje tako ženskih kot moških govorcev v gradivu jezikoslovni standard in nujnost v fonetično-fonoloških znanstvenih raziskavah. V članku s fonološkega stališča analiziramo tudi F0 (osnovni ton), ki značilno opredeljuje spol govorca.
V tem članku bomo izpostavili zakonitosti javnega nastopanja s primeri zapisa in govora v javnosti in opozorili tudi na zastranitve v javni komunikaciji, ki otežujejo sporazumevanje. Izpostavili bomo ...osnovna pravila javne komunikacije, ki izhajajo iz humanizma in so splošno sprejeta. Obravnavali bomo pomenski vidik in tudi terminologijo, vezano na sovražni govor – od žalitev, tabloidnosti, vulgarnosti do sovražnosti in kaznivosti – in razmerje do govora kot primarnega jezikovnega izraza. S konkretnimi primeri javne komunikacije bomo odprli določena vprašanja in podali odgovore o kakovostnem javnem nastopanju in sporazumevanju.
5 Poleg intenzivne razprave o slovenscini na Slovenskem, se posebej na slovenskih univerzah, pri katerem je sodelovalo vec jezikoslovcev (Ada Vidovic Muha, Marko Stabej, Monika Kalin Golob, Erika ...Krzisnik ...), ni odvec omeniti najnovejsega primera ob evalvacijskem obisku Nakvisove komisije na Filozofski fakulteti 11. decembra 2012 v Ljubljani. V njej je bil en sam tuji evalvator, profesor filologije iz Francije, zaradi cesar je bil zagotovljen tolmac, vendar je bilo obenem tudi omenjeno, da zaradi ucinkovitosti in lazjega sporazumevanja pogosto pogovor poteka kar v anglescini. To ni bilo v skladu z navodili, ki smo jih dobili pred evalvacijo, da moramo premisljeno in argumentirano ter natancno odgovarjati, kar je v tujem jeziku tezko. Evalvacija je potem potekala v anglescini vse do protesta rednega profesorja z Oddelka za zgodovino, ki je podvomil o zakonitosti tega pocetja, in protesta avtorja tega prispevka, slovenista. Slovenscina je torej na Univerzi bila tudi dejansko potisnjena v polozaj manjvrednega jezika, do katerega imamo sicer pravico, ce cesa »ne bi razumeli« (besede evalvatorja z Nakvisa). Polozaj ocitno postaja podoben realnosti v bivsi Jugoslaviji oz. v zamejstvu - pravica je, tudi zapisana, vendar se v realnosti ne izvaja. Podobne prakse se vsakodnevno dogajajo predvsem v multinacionalkah na Slovenskem, kar bi bilo vredno dodatne natancne analize. Kot samozavesten narod bi morali teziti k poucevanju slovenscine govorcev, ki jim slovenscina ni materni jezik, se posebej tistih z daljsim bivanjem v Sloveniji. K temu bi morala stremeti cela Univerza in se posebej Oddelek za slovenistiko in Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. In seveda ohranjati ter nadgrajevati govor maternih govorcev slovenskega jezika, se posebej njegovih vidnih predstavnikov v politiki, znanosti in kulturi tako na Slovenskem kot v mednarodni javnosti. V slovenskem jezikoslovju in sirsi druzbi je bil do 90-ih let 20. stoletja javni govor in njegovo normiranje sekundarnega znacaja, in sicer je bil javni govor (v medijih in tudi sicer) vecinoma nadzorovano bran (neke vrste posnetek pisnega jezika, ki je bil takrat se osrednji javni jezikovni prenosnik). Poleg tega pa je bil slovenski javni govor sekundaren tudi v smislu reprezentativnosti na drzavnem nivoju v jugoslovanski skupscini, kjer se slovenski govorci naceloma niso odlocali za slovenski javni diskurz (o pomenu slovenscine kot narodnoidentifikacijskega in tudi drzavnega elementa razpravlja od 90. let Vidovic Muha (1996, 2003a, 2003b)). Pravi razcvet ukvarjanja z (govorjenim) jezikom se je zacel po letu 1991 in ustanovitvi samostojne slovenske drzave ter z demokratizacijo medijev. Znanstveno je zacel raziskovati in opisovati artikulacijo slovenskih glasov France Bezlaj (1939), kar se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo v 60. letih s Toporisicevimi raziskavami in foneticno-fonoloskimi opisi, ki so bili namenjeni tudi tujcem (Toporisic 1961). Z izdajo Slovenske slovnice (1976), na podlagi katere se je potem vecinoma dolocala ustrezna podoba slovenskega govora (dognanja iz Slovenske slovnice in SSKJ so bila uporabljena tudi v Slovenskem pravopisu 2001), so bile foneticno-fonoloske raziskave vse do zacetka 3. tisocletja naceloma zakljucene. Omeniti moramo raziskave Srebot Rejec in raziskovanje slovenske fonetike v okviru tujih jezikov oz. govornih tehnologij (predvsem Komar-Petek-Sustarsic 1995, Srebot Rejec 1988, Vitez 1995). Mnoga spoznanja in metodologijo iz Slovenske slovnice je treba se dopolniti oz. spremeniti. V tem clanku zelimo opozoriti na polozaj govorjenega slovenskega jezika v javnosti in nekatera stalisca o slovenskem govoru, ki so bila dostikrat premalo ali pa prevec izpostavljena. Foneticno-fonolosko raziskovanje je od Skrabcevih razmisljanj in foneticnih opredelitev slovenskega govora (Skrabec (1870) 1994), Bezlajevega Orisa slovenskega knjiznega izgovora (1939), preko akademijskih pravopisov in slovnice stirih (Bajec-Rupel-Kolaric 1956) s Slovensko slovnico (1976) dobilo temeljno referencno tocko, ki je slovenski sistem konstituirala predvsem v shematskem smislu - najvecja kakovost Slovenske slovnice je predvsem shematicnost in tabelarni prikaz foneticnofonoloskih znacilnosti slovenskega (knjiznega) jezika. V normativnem smislu je slovenska foneticno-fonoloska misel po izdaji Slovenske slovnice le pocasi napredovala, Slovenska slovnica tudi dolgo casa ni dozivela resnejse in celovite foneticno-fonoloske kritike, kar je posledica takratnega boja za rabo slovenscine v javnosti (osamosvojitev Slovenije; prim. Slovenscina v javnosti 1979). Sprasevanje o (metodoloski in gradivni) ustreznosti foneticno-fonoloskega opisa slovenskega jezika je bilo takrat drugotnega pomena. Se sredi 20. stoletja se jezikoslovci niso dosti ozirali na realno rabo govorjenega slovenskega jezika, ampak so precej absolut(istic)no dolocali (govorjena) besedila (govorce in tip besedil), ki so jih potem opisali (Toporisic 2003, prim. Stabej 2012).1 Lahko recemo, da to niti ni bil opis, ampak predvsem predpis. To je pri raziskovanju nacionalnega, tj. knjiznega jezika tudi pogosta skusnjava. Razlog, zakaj se niso toliko ukvarjali z opisom govora, je prav gotovo predvsem neobvezna raba slovenscine na drzavnem in meddrzavnem nivoju. Slovenski jezik namrec v drzavnem reprezentativnem smislu - sploh v mednarodnem merilu - ni bil prisoten vse do 80. let 20. stoletja, ko so se v medijsko izpostavljenih polozajih pojavili najprej posamezni stavki (prisega sportnika Bojana Krizaja na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu 1984) in govori (Janeza Drnovska na srecanju neuvrscenih v Beogradu 1989; Tivadar 2012). Se konec 80. let so v jugoslovanski skupscini govorili neslovensko (prim. govor Vinka Hafnerja leta 1988 v »slovenski srbohrvascini« in zuganje Slobodanu Milosevicu ob razpadanju Jugoslavije, ko so slovenski poslanci po dolgotrajnih sejah ob osamosvajanju zapustili sejo jugoslovanske skupscine; Zonta 2008). Poveljevalni jezik v vojski je bil srbohrvaski, tudi na Slovenskem in celo v slovenski skupscini v Ljubljani2 in na sojenju proti cetverici se je se konec 80-ih let govorilo (tudi) srbohrvasko.
Slovenski (knjižni jezik je v strokovni in laični javnosti pogosto predstavljen kot težko naučljiv in težaven jezikovni kod, ki dela pripadnikom različnih narečij precejšnje težave, kar je bilo tudi ...zapisano v Toporišičevi slovnici. Na drugi strani pa naj bi (verjetno tudi zaradi domnevne neenotnosti in težavnosti) izgubljali na svoji prestižnosti. Analiza samoglasnikov, ki jo bomo predstavili v tem članku, nam dokazuje ravno nasprotno - enotni knjižni jezik opavlja svojo funkcijo v realni idelani podobi in se pri tem ne ozira niti na narečno različnost govorcev.
The Slovene language is often presented as a national element. Even in the 19th century, which saw the Spring of Nations and the United Slovenia project, the Slovene language was a constitutive ...element of the Slovene nation. In the meantime, the Slovene language was positioning itself as an all-Slovene language, trying to be supra-regional. By the end of the 19th and early 20th centuries, the Slovene written language had stabilized, while at the same time the spoken language had only begun to assert itself. During this time, the prevailing principle was to "speak the way the language is written." In the mid-20th century, the theoretical idea of a literary language that is based on the central Slovene-speech (i.e. the speech of Ljubljana) came to dominate. In the third millennium, the question is whether a regionally-defined speech can be used as the basis for a Standard language. Another central question is what this "suitable" regionally-conditioned speech would be like. The principle of how important, decision-wise, the centre of a nation is, when it comes to questions of linguistic norms, may seem very attractive and, to a certain extent, logical. However, even examples of historically and linguistically comparable languages do not support the theory of creating the norm for the Standard Slovene language, based on the contemporary speech of Ljubljana, as claimed by Toporišič in Slovenska slovnica and, later, in Slovenski pravopis. Within Slovenia, the Standard Slovene language is tied to written language, which has proven, in the past, to be a suitable way of setting the norm. Regressing back to the principles of standardising a language, based on regional variants, would be unproductive, would introduce needless discord, and would cause problems with everyday, public communication. Contemporary research of actual speech, a portion of which is also presented within this article, confirms the all-Slovene and regionally-independent character of the Slovene Standard language.
The aim of this study is to present the use of phonetics in non-linguitic researches and sciences such as music and singing. Sung Lyrics of Slovenian songs/poetry have not been investigated ...phonetically, taking into consideration their quality (vowel formant frequency). The word is about musical art (lyrics), paying attention to the phonetic realization based upon the Slovene language and its norm, which show excellent articulation of the sung vowels.
The speech rate is comparatively ignored in linguistic and phonetic research and monographs. Most often it is discussed from the viewpoint of feeling, linguistic sense (a slow, fast, or suitable ...speech rate) and mainly in connection with rhythm, which includes volume and stress. The speech rate depends on the topic and purpose of communication, as well as the personal (and colloquial) attributes of the speaker. With the development of electronic media and the technical revolution, the speech rate is becoming more and more important, especially due to the significance of speed and the rapid life tempo. On television, seconds are worth thousands or even millions of dollars/Euros, which makes the speech rate and the passing of information all the more important. Nevertheless, the speech rate must be appropriate to the language and the topic so that listeners and viewers can understand the message. Values that will be presented in this article are an important point of reference for Slovenian and other languages. The rate of Slovenian speech in regards to measurements is mostly 4.5 - 6.5 syllables per second, deviations are, of course, also possible.
The speech rate is comparatively ignored in linguistic and phonetic research and monographs. Most often it is discussed from the viewpoint of feeling, linguistic sense (a slow, fast, or suitable ...speech rate) and mainly in connection with rhythm, which includes volume and stress. The speech rate depends on the topic and purpose of communication, as well as the personal (and colloquial) attributes of the speaker. With the development of electronic media and the technical revolution, the speech rate is becoming more and more important, especially due to the significance of speed and the rapid life tempo. On television, seconds are worth thousands or even millions of dollars/Euros, which makes the speech rate and the passing of information all the more important. Nevertheless, the speech rate must be appropriate to the language and the topic so that listeners and viewers can understand the message. Values that will be presented in this article are an important point of reference for Slovenian and other languages. The rate of Slovenian speech in regards to measurements is mostly 4.5 - 6.5 syllables per second, deviations are, of course, also possible.
PDF
