Macondo es el símbolo del realismo mágico como el fenómeno más importante del boom, época de gran esplendor internacional de la literatura latinoamericana. Sin duda, es también la raíz literaria de ...Gabriel García Márquez. Sin el pueblo mitológico llamado Macondo, no habrían existido las novelas clave de uno de los principales escritores de la literatura universal del siglo XX: La hojarasca (1955), Al coronel nadie le escribe (1958), El funeral de mamá grande (1961), En mala hora (1962) y sobre todo Cien años de soledad (1967). García Márquez en sus lecturas juveniles que participaron en la formación de su mundo ficcional son sobre todo las novelas y cuentos de William Faulkner. El condado ficticio de Yoknapatawpha de Faulkner fue su punto de partida para el cronotopo llamado Macondo. Tras el enorme éxito, especialmente de Cien años de soledad, Macondo parte del imaginario de Gabriel García Márquez y se convierte en el símbolo de todo lo latinoamericano, propio de la narrativa de todo el continente latinoamericano. En 1996, la reacción surge primero en forma del movimiento literario mexicano llamado Crack (cinco novelas de cinco autores) y luego McOndo, en la antología presentada por los dos autores chilenos Alberto Fuguet y Sergio Gómez con el prólogo titulado «Presentación del País McOndo». Este manifiesto supone la descomposición definitiva de los movimientos boom y post-boom, abriendo nuevas perspectivas narrativas a los jóvenes escritores.
Borges v Cervantesovem ogledalu Kalenić Ramšak, Branka
Vestnik za tuje jezike,
12/2021, Letnik:
13, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Borges je pri pisanju svojih izmišljij, ki pomenijo začetek postmodernistične pripovedi v svetovni književnosti, eden najbolj originalnih bralcev in interpretov Cervantesovega Don Kihota, ki ...predstavlja začetek sodobnega romana v književnosti zahodnoevropskega duhovnega kroga. Članek obravnava nekatere literarne povezave med Cervantesom in Borgesom, ki sta vsak v svojem času in na svoji strani Atlantika pomenila začetek velikih sprememb v razumevanju svetovne književnosti. Tako Cervantesov kot Borgesov referencialni svet ni neposredna realnost temveč bodisi ironična primerjava resničnega z literarnim svetom bodisi fikcija, ki je nastala na podlagi ustvarjalnega branja že prej napisanih literarnih del. Pri obeh avtorjih ni jasne razmejitve med realnostjo in fikcijo, saj sta v njunih besedilih prepleteni. Cervantes prebira antične, renesančne in baročne avtorje, pripovedni junak don Kihot oziroma njegov drugi jaz, Alonso Kihano, se izgublja v izmišljenih svetovih viteških romanov, ki jih ima skrbno spravljene v svoji knjižnici. Borges si svojega življenja brez književnosti in knjižnice ne zna predstavljati. Na primeru analize dveh Borgesovih kratkih pripovedi – Pierre Menard, avtor Kihota (1939) in Delovanje knjige (1981) – se pokaže njuna neverjetna ustvarjalna prepletenost. Borges je znal literarno materijo renesančno-baročnega avtorja mojstrsko vgraditi v vsebino svojega lastnega ustvarjanja in nadaljevati literarno raziskovanje z metafikcijskimi literarnimi postopki. Zato izbrani Borgesov epigraf na začetku članka iz kratke pripovedi Utopija moža, ki je utrujen, da je potrebno predvsem vedno znova brati, potrjuje njegovo predanost dejanju branja, ki je neskončno in vedno ponavljajoče se dejanje – regressus ad infinitum. Bralci pa moramo biti v procesu branja aktivno udeleženi kot soustvarjalci in odprti za vse možnosti recepcije.
Ya desde el inicio del siglo XX vivimos las épocas agónicas y confusas en la historia de la novela. El arte en general y la novela en particular del siglo XIX se han beneficiado de la capacidad de ...representar la realidad, de contar historias. Por esta razón la narratividad se ha convertido en el rasgo estético principal del arte decimonónico. Se reflexionó sobre los límites del arte y se fue formando una nueva poética que adoptó el nombre de vanguardista. Con el arranque de las vanguardias se abandonó la representación mimética como principio estético y se atribuyó a la forma autonomía respecto a su referencia: «El futurismo poético o el cubismo pictórico quisieron vehicular una poética y una estética que arrancara a los materiales de su servidumbre referencial y dotara a la palabra o el cuadro de un valor en sí mismo, por lo que los materiales y los volúmenes adquirieron fuerza propia» (Pozuelo Yvancos, 2004, 21).
Ya desde el inicio del siglo XX vivimos las épocas agónicas y confusas en la historia de la novela. El arte en general y la novela en particular del siglo XIX se han beneficiado de la capacidad de ...representar la realidad, de contar historias. Por esta razón la narratividad se ha convertido en el rasgo estético principal del arte decimonónico. Se reflexionó sobre los límites del arte y se fue formando una nueva poética que adoptó el nombre de vanguardista. Con el arranque de las vanguardias se abandonó la representación mimética como principio estético y se atribuyó a la forma autonomía respecto a su referencia: «El futurismo poético o el cubismo pictórico quisieron vehicular una poética y una estética que arrancara a los materiales de su servidumbre referencial y dotara a la palabra o el cuadro de un valor en sí mismo, por lo que los materiales y los volúmenes adquirieron fuerza propia» (Pozuelo Yvancos, 2004, 21).
Članek skuša v kontekstu razvoja latinskoameriške književnosti, predvsem t. i. booma latinskoameriške proze 20. stoletja, osvetliti fenomen Roberta Bolaña, ki je eden najpomembnejših avtorjev sodobne ...svetovne književnosti. Bolañeva absolutna predanost književnosti spominja na življenjsko literarno izkušnjo Miguela de Cervantesa, Franza Kafke in Jorgeja Luisa Borgesa, saj se svobodno sprehaja med različnimi literarnimi žanri ter sproti briše meje med realnostjo in fikcijo. Vseskozi zavzeto išče olajšanje iz duhovnega nelagodja, ki se je glede na njegovo razumevanje posebej hispanoameriške, vendar tudi svetovne družbene in politične realnosti zajedlo v vse pore družbe. Članek še posebej osvetli monumentalni roman 2666 (obsega več kot 1100 strani), ki je sinteza vseh pisateljevih umetniških teženj in njegov literarni testament. Gre za odprto delo, sestavljanko petih knjig, ki so med seboj vsebinsko povezane predvsem z obsedenostjo s književnostjo in s serijskimi umori. Pisatelj in Morilec sta središčna motiva, ki razgrinjata skrivnostni pomen romana. Monumentalno pripovedno delo se z apokaliptičnim patosom ob zatonu postmodernizma sprašuje o usodi literature in na prelomu novega tisočletja o človečnosti, ki se je znašla na robu prepada.