Pindar je po vrnitvi na Zahod, ki ga je po koncu antike od grštva ločila jezikovna pregrada, spet dobil status »prvaka lirikov«, kakršnega je imel pri Grkih. V pozni renesansi je najvišja zvrst ...lirike postala oda, kot so epinikij tudi imenovali že aleksandrijski učenjaki, in njen najimenitnejši zgled Pindarjev epinikij s triadično kitično zgradbo. Ob tem je na recepcijo Pindarjevega pesništva merodajno vplivala pesem, v kateri je Horacij Pindarja upodobil kot divjo gorsko reko in mu tako dal podobo metričnega divjaka. V ljudskem jeziku je pindarjevsko odo s triadično zgradbo uveljavil Pierre de Ronsard, s čimer si je prislužil trajno mesto v francoski in evropski literarni zgodovini. Prijel se ga je sloves francoskega Pindarja. Pindarjevske ode so začeli pisati po Ronsardovem zgledu, ne da bi Pindarja poznali iz prve roke, in Ronsardova oda je segla tudi v Anglijo. Vendar mejnik v angleškem pindariziranju pomenijo »Pindarjevske ode« Abrahama Cowleyja, za katere sta značilni zrahljana metrika in svoboda preskakujoče misli. S prevajanjem Pindarja in pesnjenjem po njegovem »entuziastičnem načinu« je Cowley med svojimi rojaki sprožil modo iregularnih pindarjevskih od, to modo pa je čez čas zajezil William Congreve s popolnoma nasprotno podobo vélikega grškega lirika. V njej se Pindar kaže kot povsem regularen pesnik, čigar metrika se sklada s sovisnostjo njegovih misli.
Verz v naslovu tega teksta v Diels-Kranzovi izdaji predsokratikov nastopa kot štirinajsti od devetnajstih ohranjenih fragmentov Parmenidove pesnitve. Navadno se bere »astronomsko«, kot opažanje o ...gibanju in svetlobi meseca. Vendar Jean Beaufret pravi, da se tu »blešči eden izmed najlepših verzov grškega jezika – predsokratska mesečina, sijoča ostalina neke pohabljene celote«. Na Beaufretovo trditev se opira teza tega teksta: Parmenidov verz je hkrati mo- goče brati tudi »pesniško«, sledeč Parmenidovi navezavi »tuje luči« (allótrion phôs) na Homerjevega »tujega človeka« (allótrios phós), in sicer kot gnomo o človeku.
Pindarje po vrnitvi na Zahod, ki ga je po koncu antike od grštva ločila jezikovna pregrada, spet dobil status »prvaka lirikov«, kakršnega je imel pri Grkih. V pozni renesansi je najvišja zvrst lirike ...postala oda, kot so epinikijtudi imenovali že aleksandrijski učenjaki, in njen najimenitnejši zgled Pindarjev epinikij s triadično kitično zgradbo. Ob temje na recepcijo Pindarjevega pesništva merodajno vplivala pesem, v kateri je Horacij Pindarja upodobil kot divjo gorsko reko in mu tako dal podobo metričnega divjaka. V ljudskem jeziku je pindarjevsko odo s triadično zgradbo uveljavil Pierre de Ronsard, s čimer sije prislužil trajno mesto vfrancoski in evropski literarni zgodovini. Prijel se ga je slovesfrancoskega Pindarja. Pindarjevske ode so začeli pisati po Ronsardovem zgledu, ne da bi Pindarja poznali iz prve roke, in Ronsardova oda je segla tudi v Anglijo. Vendar mejnik v angleškem pindariziranju pomenijo »Pindarjevske ode« Abrahama Cowleyja, za katere sta značilni zrahljana metrika in svoboda preskakujoče misli. S prevajanjem Pindarja in pesnjenjem po njegovem »entuziastičnem načinu« je Cowley med svojimi rojaki sprožil modo iregularnih pindarjevskih od, to modo pa je čez čas zajezil William Congreve s popolnoma nasprotno podobo velikega grškega lirika. V njej se Pindar kaže kotpovsem regularen pesnik, čigar metrika se sklada s sovisnostjo njegovih misli.
Pindarja so na prvo mesto v kanonu grških lirskih pesnikov postavili aleksandrijski knjižničarji. Postal je prvak med liriki, čeprav se v spevih v čast zmagovalcem na športnih igrah, tistem delu ...svojega pesništva, ki se je edini ohranil skoraj v celoti, ne kaže kot zgled metrične regularnosti. Poleg tega je Pindarjeva pesniška govorica že njegovim rojakom kljub njihovi ljubezni do mere, umerjenosti in jasnosti veljala za temno. O tem, da je Pindarjevo pesništvo oziroma tisto, na kar se nanaša, potrebno razlage, je govoril tudi sam. Po drugi strani se je že pri Grkih pojavila razlaga pesnikovega dela z njegovim življenjem. Povezovanje dela z življenjem se je začelo v vitah, ki so bile, kar zadeva pesnike iz arhajskega obdobja, zapisane šele več stoletij po njihovi smrti in so postale svojevrstna literarna zvrst. Ob pičlosti kakršnegakoli drugega gradiva se pri lirskih pesnikih opirajo zlasti na njihove prvoosebne izjave. Poglavitna poteza vit je zato izvleka življenja iz dela, portret človeka, na katerega daje sklepati njegovo delo samo. V Pindarjevih vitah tako izstopa njegova pobožnost. Na biografiziranje z neizogibnimi fikcijskimi potezami pa naletimo tudi v sholiastičnem pisanju o Pindarjevem pesništvu, ki prav tako izhaja iz Aleksandrije. Vendar se (iz)najdeni življenjepisni podatek, ki v vitah učinkovito pomaga graditi anekdotično-legendne zgodbe, v sholijah obrne in postane ključ za odklepanje teksta.
Ritem in metrum Snoj, Vid
Primerjalna književnost,
05/2021, Letnik:
44, Številka:
1
Journal Article
Članek izhaja iz grškega razumevanja pesništva, ki je postalo norma v antiki in to ostalo tudi globoko v poantične čase. V skladu s tem razumevanjem je pesnjenje umerjanje oziroma spravljanje besed v ...mero (gr. métron) in pesništvo umetnost metričnega vezanja govora ter s tem tvorjenja verzov, tj. verzifikacije. Zdi se, da je ritem v grško-rimskem pesništvu zajet v mero, ki je bila kvantitativna mera, trajanje zlogov. Vendar se je že v antični metriki začel ločevati od metra, čeprav mu je kot sistemski strukturi hkrati ostajal podrejen. Ko pa je razlika med dolgimi in kratkimi zlogi, na kateri je temeljil kvantitativni verzifikacijski sistem, v pozni antiki postala neslišna, se je začelo osvobajanje od metra v znamenju ritma. »Ritem« je v srednjem veku opisoval ustroj pesmi v ljudskih jezikih poantične Evrope in se v renesansi uveljavil kot prvotna oznaka za silabični verzifikacijski sistem. Toda posnemanje metra se je v evropskem pesništvu nadaljevalo in demetrizacija izmenjavala z remetrizacijo. Zato moderna verzologija ponazarja razvoj evropske verzifikacije z gibanjem morskih valov, ki ni enakomerno kakor v naravi: metrum je v upadu in v naraščanju ves čas ritem. V podobi, ki jo naslika, dokončno osvoboditev ritma od metra predstavlja prosti verz. Kljub temu pa se članek na koncu vrne na začetek z opozorilom, da rhythmós prvotno ni meril na nič slišnega, ampak na zvečine vidno hipno obliko nečesa neobstojnega. Na tej podlagi nazadnje tudi poskuša opredeliti, kaj je pesniški ritem.
Rim in Troja Snoj, Vid
Keria (Ljubljana.),
07/2010, Letnik:
12, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
The story of Rome and Troy is a historical myth which developed in ancient Rome. In the search for their origins, the Romans were referred to Troy by a dangerously close other: by Graecia capta, a ...captive in war yet a conqueror in culture, as she is characterised in Horace’s Letter to Augustus. Indeed, Rome was captured by the arts and skills of such Graeci capti as Livius Andronicus or Polybius. Nevertheless, Horace’s paradox of the captive capturing her captor shows no trace of Roman ambivalence to Hellenism, or of struggle for supremacy and originality. It is only in Virgil that the trace of this struggle becomes apparent. The Aeneid expresses the ambivalence to Hellenism in Anchises’ famous prophecy of Rome’s future greatness, a prophecy related to the story of the Romans’ Trojan origin, which reached Virgil in the form of a fully developed tradition. This prophecy defines the Greeks as those “others” who have invented and perfected many arts and skills, while the only original art allotted to Rome, a second Troy, is the art of ruling. This is an art of maintaining world peace, that is, an art capable of enacting peace, of making it an inner law, a custom, a natural disposition. In this respect, Virgil is “the father of the West” (T. Haecker) since it was he who conceived the dream of a world peace, regardless of whether this dream is linked in western history to his name (as by Dante, V. Solov’ev) or not (I. Kant).
Holokavst oziroma šo'a, judovska katastrofa, je v Celanovem opusu navzoča od njegove med prvimi objavljene in najslavnejšepesmi,?Fuge smrti?, naprej. V upesnjevanje judovske katastrofe paje Celan ...sčasoma zajel tudi judovsko mistiko, morda najgloblje v ?Psalmu?. V tej pesmi dá spregovoriti žrtvam - ne tistim, ki v taborišču smrti čakajo na smrt, kakor v ?Fugi smrti?, ampak mrtvim, žepokončanim. Govorci se v ?Psalmu? obračajo na Nikogar, tj. na Boga, tako, kot da bi ga dajali v nič. To spominja na Nietzschejevo oznanilo ?Bog je mrtev?, po katerem zBogom oziroma nadčutnim svetom, svetom idej, ki so kot vrednote zemeljskemuživljenju nekočdajalesmisel in moč, ni večnič. Vendar Celanovi govorci negovorijo o Bogu, ampak Bogu, in ga v nagovoru imenujejo Nihče. Sebe, ki niso bili pokopani, ampak so se zaplinjeni kot dim dvignili v zrak, po drugi strani imenujejo ?roža Niča? in ?Nikogaršnja roža? - roža, ki brezzemlje cveteNiču nasproti. Tu se Celan navezuje na judovsko mistiko: ?Nič? ('Ajin) je v kabali ime za prvo sefiro, začetek Božjega razodevanja, razodevanja 'Ajin-sofa, Neskončnega, še pred stvarjenjem sveta. Toda t. i. cimcum,prestop Neskončnega v razsežnost biti in hkrati njegov umik nazaj vpresežnost, se pravi prestop-in-umik, ki se kot utrip Božjega življenja godi brez prestanka, je po razlagi Gershoma Scholema, osrednjega zgodovinarja judovske mistike, kigaje Celan bral, v modernih časih postal umik v nič razodetja. Vtej smeri, ki bijo v nasprotju z ničejanskim ateističnim nihilizmom lahko poimenovali ?religiozni nihilizem?, bržkone pesni tudi Celan.
This article distinguishes between the 'abundance of meaning' (Mehrdeutigkeit) in poetic discourse and the 'multitude of meaning' (Vieldeutigkeit) in everyday discourse, both of which are covered by ...the English term 'ambiguity'. The Vieldeutigkeit of everyday discourse is illustrated with an example adduced by Paul de Man from an American TV series, and the Mehrdeutigkeit of poetic discourse is exemplified by Rilke's famous epitaph. Based on the example of this short poem, which begins with an apostrophe to the rose, the study demonstrates that poetic discourse does not reduce several meanings to a single meaning; rather, the meanings coexist side by side without excluding each other. The highest condensation of meaning in Rilke's poem occurs in the word Lust, which may be read in three ways: as referring to the rose, to the speaker (Rilke himself), or to the deceased in his grave. The study traces Rilke's poem in its segueing from one meaning to another and concludes by suggesting a name for poetic ambiguity. As a counterpart to Vieldeutigkeit, which literally corresponds to the Greek word polysemy, an analogous coinage for Mehrdeutigkeit might be pleosemy, with pleo(n)- denoting the excessive and abundant poetic 'more'.
Virgil's Fourth Eclogue and Hölderlin's Friedensfeier (Celebration of Peace) display a number of parallels. Both poems were occasioned by historical events, by the Treaty of Brundisium in 40 BC and ...by the 1801 Treaty of Lunéville, respectively. The enigmatic central figures of both have often been interpreted as historical figures: Virgil's child (puer) as the son of a Roman consul, and Hölderlin's prince of the feast (Fürst des Festes) as the first Consul of the French Republic, Napoleon Bonaparte. Moreover, both poets weave into their poems the myth of the Golden Age, eschatologizing it in the process. Their poetic visions transform the cyclical returning of the Golden Age into a final return, which marks the advent of eschatological peace: peace in nature, between animals, as well as peace and reconciliation between men and gods. However, Friedensfeier introduces an additional type of reconciliation: reconciliation between the gods themselves. It is by these means that Hölderlin's heterodox Christianity abolishes both the patristic euhemeristic hominization of the ancient gods and their demonization. This reconciliation is evoked in the image of an eschatological feast as the renewed presence of the ancient gods and of Christ, the son that reconciles other sons of God to himself and to each other, as well as the unique presence of the hitherto unrevealed Father.
PDF
