Prispevek obravnava poezijo Michelangela Buonarrotija še zlasti iz zornega kota njegovega upesnjevanja teme ljubezni, ki nastopa v triadi renesančno zastopanih vrlin skupaj z Dobroto in Lepoto. ...Omenjeno razumevanje je prikazano z očrtom širšega nazorsko-filozofskega ozadja (Giovanni Pico della Mirandola, M. Ficino, C. Landino, A. Poliziano) tedanje visoke renesanse. Izpostavljena je kompleksnost obdobja in razmerje do florentinske pesniške preteklosti (Dante, Petrarca). Michelangelova navezanost na besedni izraz, ki je bila neločljiva od njegovega umetniškega ustvarjanja, je predstavljena kot miselno preciznejša in ontološko poglobljena, saj ponuja umetnikovo samorefleksijo smrti. Za umetnika samega so bili njegovi stihi povsem enakovredni likovnemu izrazu, saj so mu z mislijo o nesmrtnosti pomenili premagovanje zavesti o minljivosti (lastnih) umetnin.
Prispevek prek primerjalne analize biografskih dokumentov, nazorov, literarnih in teoloških del obravnava dva kompleksna renesančna načina za razumevanje humanističnega individuuma, kot se odražata v ...delih svetega Maksima Greka in Eneja Silvija Piccolominija. Primerjava dveh teologov, ki sta precejšen del življenja preživela v stiku z renesančno mislijo, pokaže, kako je slednja zaznamovala tudi njuna teološka sistema ter zaostrila njuno ortodoksnost v nepopuščanju tedaj aktualnemu antropocentrizmu. Obema avtorjema so skupne: osebna raba jezika (idiolekt); odprto in ustvarjalno sprejemanje tako vzhodnega kot tudi zahodnega krščanstva; nasprotovanje krivoverskim ločinam; poudarjen kristološki teocentrizem; zavedanje ogroženosti krščanskega sveta; avtobiografskost njunih del. Prav v združevanju vzhodnih in zahodnih krščanskih elementov ter v izpostavljenem in prepoznavno osebnem interpretiranju svetopisemskega sporočila je mogoče utemeljiti podobnost primerjanih nazorov. Povečana avtobiografskost njunih spisov priča o močni vezi z renesančnim humanizmom.
Usoda sv. Maksima Greka (Mihail Trivolis, ok. 1470, Arta – Maksim Grek, 1556, Moskva) predstavlja značilno ljubezen do znanja, ki je usmerjala zgodnjerenesančnega individuuma. Čeprav je Mihaela ...Trivolisa, ki je v severni Italiji doživel mnogo bogatih intelektualnih izkušenj, pozneje v moskovski Rusiji doletela krivična obsodba na cerkvenih zborih (1525, 1531), njegova dejavnost priča o njegovem duhovnem vzpenjanju. Kot učenec filologa in prevajalca iz grščine v latinščino Joannisa Laskarisa ter sodelavec Alda Manuzia v njegovi tiskarni v Benetkah, je Mihael Trivolis pridobil znanje o rokopisih, inkunabulah ter o tehniki spreminjanja človeške pisave v tiskano obliko. A mislec, ki je na gradu Mirandola učil grščino nečaka slavnega Pica, je našel duševni mir šele na sveti gori Atos, v samostanu Vatopedion, kjer je z imenom Maksim sprejel meništvo. Tam je nadaljeval z rokopisnim in knjižnim delom ter ustvarjal svoj molitveni opus. Na povabilo ruskega velikega kneza Vasilija III, da naj z Atosa pošljejo prevajalca, je leta 1518 odpotoval v Moskvo, kjer je bil kmalu po krivem obtožen heretičnih napak pri prevajanju in obsojen skoraj na dosmrtno kazen. Vendar je v času priprtja v samostanskih ječah napisal veliko število osebnih spisov, ki so hranjeni v rokopisih. Njegova ustvarjalnost je posebej nazorna v njegovi literarni dejavnosti. Umrl je leta 1556, cenjen in spoštovan. Še za časa svojega življenja je bil prepoznan za svetnika, uradno pa ga je ruska pravoslavna cerkev za svetega proglasila šele leta 1988.
Članek obravnava intelektualno elito ruskih priseljencev v Slovenijo med obema svetovnima vojnama, ki je predstavljala prvo generacijo ruske emigracije. Ob orisu širšega zgodovinsko‑političnega ...ozadja v tedanji Sloveniji in Jugoslaviji prispevek prikaže usode in delovanje nekaterih vidnih predstavnikov, ki so med drugim tudi vplivali na takratno slovensko kulturno dogajanje. Izpostavljeni so J. V. Spektorski, A. Bubnov in A. V. Isačenko, ki so s svojo akademsko dejavnostjo v mnogočem obogatili in razširili slovensko kulturno zavest. V razpravi so njihova dela podrobneje predstavljena.
Autor artykułu chce ukazać ortodoksyjny kontekst, będący efektem orzeczeń soborowych, traktowany jako pewien ekumeniczny aspekt myśli teologicznej św. Ambrożego, który milcząco wymuszał jednoczesne ...korzystanie z Zachodniej i Wschodniej tradycji liturgicznej. Pozycja Ambrożego jako biskupa Mediolanu, który głęboko rozpatrywał problemy dotyczące „nowego” języka chrześcijańskiego używanego w liturgii, a także problem historii Kościoła i liturgii, pozwoliła mu bezpośrednio wpływać na poprawę stosunków między Niceą Wschodu i Zachodu. Jego hymny, osobiste pisma i traktaty odzwierciedlały dogmatyczne, językowe i ikonograficzne trudności tworzenia się państwa chrześcijańskiego: od Nicei do Trullo (lub od Konstantyna Wielkiego do Justyniana II), przez które Bizancjum weszło ostatecznie w niezwykle trudny okres ikonoklazmu (w latach 711-843).
This text establishes a datum for claims that Maximus the Greek’s life-work was to protect and preserve ancient precepts for a personal devotional “space” against statist and imperial imprimatur. ...This task was accomplished through both his work as translator and as author of sacred devotional texts and hymns associated with Byzantine hymnography and the Eastern Orthodox Christian tradition. Notably, it is his inner veneration of the Holy Theotokos that marks the primary sensibility of the defence of this intense, inwardly-focused faith in direct communion with the Divine. Maxim’s defence of the Eastern Orthodox Christian tradition was accomplished by the special guidance of the Holy Spirit as his personal internal principle that he used not only in the prayer (hesychastic, ascetical) and in the theological works (hagiographical, liturgical), but also in the philological works (of editing, translating, redacting), and especially in the exegetical texts.
Therefore, the strong Byzantine patristic and monastic thought as the basis of his contemplative practice, formed in the years spent at the Holy Mount Athos, were only one of the one of the important sources of his original Orthodox theology.
Into detailed consideration are taken especially his prayers. Among them, the most important place is reserved for “The Kanon to the Holy and Divine Spirit Parakletos,” which reflects several possible influences, such as the Akathystos hymn, the Great Kanon, and the individual canon as was St. Constantin’s Kanon to St. Demetrius, all of which confirm the very archaic Byzantine and Slavonic sources that properly could serve Maxim for his Old Church Slavonic linguistic basis. Thus, his prayer is a highly original, monastic and deeply personal work that bears witness to his ascetic (hesychastic) practice. All of this tends to confirm that his grammatical and linguistic view of the Old Church Slavonic language was shaped well before his entrance to Muscovite Russia, and that not only was he unjustly accused of heretical mistakes, and thereby imprisoned, but he was, more importantly, completely misunderstood. Nevertheless, and despite his suffering, Maxim was, until the end of his life, arguing that his use of Slavonic language was guarded and, therefore, sacred.
Maximus the Greek has been frequently misunderstood because of his individual use of the Slavic language. Born as Mikhail Trivolis in the Greek town of Arta, he received his humanist education in ...North Italy, particularly in Florence and Venice, where he was engaged in the process of the first editions of printed books and where he would constantly deal with manuscript samples. His original, authorial work, as preserved in his manuscripts, reflects his awareness of firm Orthodox theology and at the same time a special attention to grammatical rules. The paper shows how his use of the (Slavic) language was at all times intentional and at the same time profoundly influenced by the metrical rules of liturgical emphasis. Through such attitude, Maximus the Greek managed to create his own, deeply personal language and to express the complexity of Byzantine patristic, hagiographic and iconographic issues. Finally, he successfully established his Orthodox theological system, significantly marked with the poetic effect that strongly inspired his theological works.
Prispevek prek primerjalne analize biografskih dokumentov, nazorov, literarnih in teoloških del obravnava dva kompleksna renesančna načina za razumevanje humanističnega individuuma, kot se odražata v ...delih svetega Maksima Greka in Eneja Silvija Piccolominija. Primerjava dveh teologov, ki sta precejšen del življenja preživela v stiku z renesančno mislijo, pokaže, kako je slednja zaznamovala tudi njuna teološka sistema ter zaostrila njuno ortodoksnost v nepopuščanju tedaj aktualnemu antropocentrizmu. Obema avtorjema so skupne: osebna raba jezika (idiolekt); odprto in ustvarjalno sprejemanje tako vzhodnega kot tudi zahodnega krščanstva; nasprotovanje krivoverskim ločinam; poudarjen kristološki teocentrizem; zavedanje ogroženosti krščanskega sveta; avtobiografskost njunih del. Prav v združevanju vzhodnih in zahodnih krščanskih elementov ter v izpostavljenem in prepoznavno osebnem interpretiranju svetopisemskega sporočila je mogoče utemeljiti podobnost primerjanih nazorov. Povečana avtobiografskost njunih spisov priča o močnivezi z renesančnim humanizmom.
Maksim Grek je v svoje spise na izviren način vpletal verznefragmente bizantinske himnografije, kipredstavljajo sestavni del njegove teološke argumentacije pravoslavne vere. Ker je v osebni obliki ...starocerkvenoslovanščine (idiolektu) ustvarilteološke in liturgične termine, analogne tistim vgrških spisih in liturgični praksi od9. do 12. stoletja, je njegov opus, ki odraža avtorjevo ustvarjalnost, mogoče razumeti kot temeljno knjižno delo v renesančnem času, zaznamovano zglobokoposvečenostjo in napisano v slovanskem jeziku. Zato Maksim Grek predstavlja utemeljitelja nabožne literature, še zlasti pa izvirne duhovne poezije. S posebno recepcijo svetosti Božje Matere, kije najbolj prepoznavna v njegovih molitvah, je združil različne (hagiografske, ikonografske, liturgične) vire krščanskega znanja in zaokrožil svoj svetovni nazor z značilnim humanističnim patosom. Nedvomnopa so ga najbolj navdihovali bizantinska in atoška duhovna tradicija ter bogastvo svetopisemskega sporočila.
PDF
