Članek predstavi obravnavo problema alkoholizma v slovenski in češki književnosti dolgega 19. stoletja. Posveča se pogledu žensk, pisateljic, na vpliv alkoholizma v vsakdanjem življenju in na njegove ...družbene posledice. Ponudi splošen pregled ženskih emancipacijskih gibanj na Slovenskem in Češkem, obravnava specifike problema alkoholizma v izbranem obdobju, stike med Slovenkami in Čehinjami, v osrednjem delu pa predstavi tematizacijo alkoholizma v posameznih delih izbranih avtoric ter poda analizo podobnosti in razlik pri obravnavi te teme med posameznimi deli. Vse avtorice v svojih delih omenjajo alkoholizem ali vsaj alkohol, vendar pa ga slovenske avtorice pogosteje tematizirajo, medtem ko ju češke avtorice uporabljajo predvsem kot motiv. Obstajajo pa številne motivne podobnosti med deli čeških in slovenskih avtoric v povezavi z alkoholizmom.
Besedilo se osredotoča na medbesedilne povezave med opusoma slovaškega panslavistaJana Kollárja in slovensko-hrvaškega ilirca Stanka Vraza, posebej na večplasten vpliv Kollárjeve pesnitve Slávy dcera ...na Vrazovo prvo zbirko v ilirščini Djulabije. Orisane so Vrazove globinske povezave s češko kulturo, ki jo je med vsemi slovanskimi najbolj cenil in jo razumel kot osrednjo v slovanskih preporodih. V nadaljevanju besedilo strnjeno poudari tiste elemente opusa Jana Kollárja, ki so navdihnili Vraza, nazadnje pa se posveti obema deloma, od katerih je prvo že samo kompleksen primer medbesedilnosti.
Razprava obravnava slovensko recepcijo Karla Hynka Máche od druge polovice 19. stoletja do danes. Posebno pozornost namenja tistim razsežnostim, ki so povezane s kanonizacijo in kultom češkega ...romantičnega pesnika, ter diskurzivnim strategijam, ki Mácho v slovenski kulturni prostor uvažajo kot "češkega Prešerna", slovenskemu izbrancu ekvivalentnega nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika bratskega slovanskega naroda.
* dogodke iz ceske zgodovine, povezane z najdbo Kraljedvorskega rokopisa, in to tako (1) zgodovinsko relevantne informacije (sodelovanje V. Hanke z J. Dobro- vskim pri izdajanju knjig Starobylá ...skládánie; dovoljenje za poucevanje cescine na gimnazijah leta 1816; izjave o Kraljedvorskem rokopisu iz ust F. Palackega, F. Sternberka, K. Sladkovskega in T. G. Masaryka; porocilo o Hankovi »najdbi« Kra- ljedvorskega rokopisa v kripti cerkve v kraju Dvur Králové leta 1817, informacije o anonimnih clankih v nemskem casopisu Tagesbote aus Böhmen, v katerem je bil V. Hanka oznacen kot ponarejevalec itd.) in (2) informacije fantasticne/fikcij- ske narave (kraja »pravega« Kraljedvorskega rokopisa s strani avstrijskih uradov, ustanovitev tajne skupnosti sodelavcev - Red Jaroslavovih posmrtnikov za prido- bitev »ukradenega« Rokopisa, ustanovitev avstrijske enote za zatiranje narodno- stne upornosti z imenom Vipera Arborea, spori »Posmrtnikov« z »Gadi« itd.); Stripovske ilustracije v obdelavi pesmi Jaroslav podpirajo, pozivljajo in povecu- jejo dinamiko besedila in so predvsem demonstrativne, ilustrativne in dopolnjevalne. Besedilo pesmi je razclenjeno na razlicno dolge dele, uporabljeno pa je kot vsebina posameznih oblackov v stripu. Spekter barv v stripovski obdelavi pesmi Jaroslav se ujema z dogajalno linijo - prevladujejo odtenki modre barve (tudi v okvirih z besedi- lom), skupaj z rdeco (kri, barva zastav) in rumeno barvo (prah v nevihti in pri jahanju na konjih, soncna svetloba, ogenj). Tako omejen barvni spekter ucinkovito priklice temacno, grobo, bojevito in sovrazno vzdusje. Znacilnosti risb pustolovskih stripov so ohranjene tudi v upodobitvi lepe Kublajevne (v pesmi je opisana kot oseba, ki je »oblecena vsa v zlat brokat, vrat in prsi imela je odkrite, z biseri in dragimi kamni ovencana« - str. 6). Zvest prenos tega besednega opisa v vizualno podobo delno pomika zanr pustolovskega in zgodovinskega stripa na podrocje eroticnih stripov. Po koncu odlomka pesmi Jaroslav se bralec spet znajde v sedanjosti, kjer se go- vori o tem, da je Kraljedvorski rokopis dejansko obstajal, a so ga odtujili avstrijski uradi, o cemer protagonistu stripa pripoveduje skrivnostni moz. Jaroslav izve, da ta skrivnostni moz utelesa zadnjega pripadnika t. i. druzbe Jaroslavovih posmrtnikov, ustanovljene z namenom iskanja in zascite odtujenih rokopisov. Pri pripovedovanju skrivnostnega moza se ravnina stripa pomika v cesko preteklost, v stripovskih oblac- kih pa ozivijo besede V. Hanke: »Ta rokopisni spomenik je dediscina ceskega naroda! In jaz mu jo bom vrnil! Ce ne jaz, pa moji nasledniki ... In nasledniki njihovih nasle- dnikov.« (T. Hibi Matejícek 2007: 15) V besedah pripovedovalca - skrivnostnega moza je pojasnjen Hankov motiv za ustvarjanje rokopisnih »ponaredkov«: »Da ne bi izgublje- ni rokopisi utonili v pozabo, namerava Hanka izkoristiti valove narodnega vzpona, katerega del je bil tudi sam. Iz preostalih listov Rokopisov ustvarja ponaredke, ki jih z veliko slavo predstavlja cenjenemu narodu.« (prav tam) Igra z bralcem se nadaljuje - zgodovinske dogodke, o katerih ni izrazen dvom (Hankova najdba Kraljedvorske- ga rokopisa leta 1817), je avtor stripovskega besedila uporabil za poglobitev mistifi- kacije; beseda najde je v stripovskem oblacku zapisana v narekovajih. Narekovaji tu torej nakazujejo najdbo ponaredka, pri cemer gre za ponaredek, izdelan na podlagi avtenticnega Rokopisa . Ceprav je iz zgoraj navedenih razlogov razvidno, da imamo lahko za dominantni mistifikacijski element v stripu Sifra mistra Hanky prikaz fikcijskih zgodovinskih dogodkov, so del stripa tudi avtenticni viri iz tistega casa10 in izjave nekaterih pred- stavnikov ceskega literarnega zivljenja 19. in 20. stoletja. Prav na tem mestu je bil potencial stripovske umetnosti ucinkovito izrabljen - izjave znanih osebnosti (F. Pa- lacký, F. Sternberk, K. Sladkovský; T. G. Masaryk) so uvrscene v stripovske oblacke, ki izhajajo iz ust njihovih upodobitev. Ozivljene zgodovinske osebe tu izrazajo pozi- tivne in negativne sodbe o najdbi Kraljedvorskega rokopisa in postajajo nedeljivi del pripovednega toka. Dogajalni razplet je vizualno nakazan z enotno graficno podobo (odtenki rumenorjave barve skupaj z belim ozadjem stripovskih oblackov). Na osno- vi graficne podobe tega dela stripa pa ni mogoce razlikovati relevantnih zgodovin- skih podatkov od fikcije, kar je razvidno iz naslednjega prikaza:
Dvomec, stvarno natancen in demonumentalizirajoc pristop je bolj ali manj ob- vladal tudi nadaljnje vzgojno-izobrazevalne publikacije. Protinemski vidik ceskega narodnega preroda, ki je sicer ...znacilen za nekdanje pripovedno pojmovanje, izhaja- joce iz »vélike zgodbe« Frantiska Palackega o ceski narodni zgodovini, je oslabljen (ali sploh ni omenjen). Nasprotno pa se poudarja povezava dogodkov in prizadevanj obravnavanega obdobja z dogajanjem v okoliskih evropskih dezelah. Toda obicajno se ceski narodni prerod se vedno predstavlja kot nekaksna izjemnost: student iz teh del navadno ne izve nicesar o ostalih narodnih preroditeljih in o tem, da tako gibanje ni bilo v nicemer izjemno (razen ucbenika Benes-Josef PeTrán). V razmeroma pogosto uporabljani publikaciji Ceská literatura od pocátku k dne - sku (Lehár idr. 2006) se odraza neenotnost avtorskega kolektiva: njena »izmocen- tricna« poglavja so zdruzena v vec enot, pri cemer je naslov ene izmed njih Zgodnji prerod, medtem ko se pri naslavljanju naslednjih odsekov in poglavij izraza »prerod« ne uporablja vec. Obravnava pomembnih avtorjev v drugem kontekstu, ne v kon- tekstu narodnega preroda, je pogosta. Razen Mache zadeva zlasti Karla Jaromíra Erbna. Vecina beril (tako zalozbe Fraus kot tudi zalozbe Alter) Mácho navadno trga celo iz ceskega konteksta. Odlomki Máchovih besedil so umesceni med Byrona in francoske avtorje. (Toda niti v ucbenikih iz 80. let ne bi nasli vecje povezave Máche z narodnim prerodom.) Zlasti berila Fraus so »izmocentricna«: tako sta denimo skupaj obravnavana Karel Havlícek Borovský in Dostojevski (Lederbuchová 2003-2006). Macha je relativno barvito predstavljen v publikaciji Balajke in kolektiva iz leta 1992. Celotno máchovsko poglavje se imenuje Máchova subjektivna romantika. Za- cenja se s kratko omembo obiska Adama Mickiewicza v Pragi leta 1829, sledi ponov- ni natis dela Máchovega pesniskega besedila Aniz kricte, ze vám stavbu borím ... in omenjen je val odpora v ceski literarni kritiki, ki ga je izzval izid Mája leta 1836. Temu sledijo osnovni podatki o zivljenju, nato manjsa podpoglavja z naslovi Kot opuscena grobnica lezi Praga (o revolucijskem vzdusju med Máchovimi prijatelji), Usodna ljubezen (o njegovem ljubosumju do Eleonore Somkove) in Potujem ven, dalec, dalec na dezelo ... (o intelektualnem zorenju in ekscentricnostih v vedenju). Naslednje podpoglavje poudarja zavezanost Máchove poezije starejsi nemski roman- tiki in osnovno simboliko, ki je uporabljena v njegovih pesmih. Sledi opis in razlaga Mája. Najobseznejsi del pojasnjuje sodobno druzbeno (ne)sprejetje Maja in drugih Máchovih del (Bohus Balajka in kolektiv 1992: 127-32). Kontekst ceske narodno-kulturne zgodovine je navzoc, toda ne pretirano razvit, izraz »narodni prerod« se ne uporablja. Ce nekoliko pretiravamo, bi pri ceskem diskurzu zadnjega cetrtstoletja lahko go- vorili o »strahu pred narodnim prerodom«. Po letu 1989 smo price nekaksni intuitiv- ni kolektivni reakciji na starejse razlagalne tendence - pogosto pripisane znacaju ko- munisticnega rezima. V intelektualnem okolju prevladujejo teznje po dekonstruira- nju starejsega pojmovanja narodne zgodovine. Za vrsto intelektualcev je sodelovanje pri demontazi Palackega in Jiráskove »velike zgodbe« o ceski zgodovini in ceskem narodu postalo »zapoved casa«. Bolj kot impulzi postmodernizma (ki je na Ceskem vedno vzbujal pretezno negativne reakcije) tukaj deluje »modernisticni patos« eman- cipacijske zgodbe o ekspanziji demokracije in evropske integracije - v temelju gre za razsiritev ceske narodno-drzavne emancipacijske zgodbe na evropsko integracijsko demokraticno-emancipacijsko zgodbo.
Ce velja teza, da so »v knjizevnostih Srednje in Vzhodne Evrope byronovske oblike epike pomagale realisticnemu romanu« (Neupokojeva 1973: 42), je bil byronizem in njegove ustvarjalne metode v ceskem ...okolju znan po posredovanju zgledov iz evropskega konteksta, vkljucno z Mácho. Byronova dela so bila dostopna vecinoma v poljskih in nemskih prevodih, neredko tudi v originalih. Pogostnost Byronovih prevodov je narasla ravno v 50. letih 19. stoletja; prvi celotni prevod Neveste iz Abide je izsel leta 1854 po zaslugi J. V. Frica. Starejsa pozitivisticna dela (J. Durdík, J. Vlcek, M. Zdziechowski itd.) so opredeljevala Byronov vpliv na cesko poezijo (zlasti na Pflegra) kot nefunkcijsko presaditev zanrskega modela lirsko-epske povesti. V resnici je slo bolj za zavedno izrazeno idejno sorodnost, za spontani izraz umetniskega obcudovanja osnovnih potez byronovske poetike, ki zajema tako naravno liriko melanholicne zalosti kot revolucijski titanizem vnetega upora proti vsem vrstam nasilja in zatiranja. »Danes je poseben dan. Do konca sem namrec prebral Byrona«, je ze leta 1853 v svoj dnevnik zapisal devetnajstletni Pfleger. »Kako me je prevzel ta mocan duh ... njegove pesmi se tako gorece zavzemajo za svobodo ... njegova Lirika me je cezmerno prevzela« (Velemínský 1901-1902: 256). Pflegrovo vrednotenje Byrona je nehote opozorilo na izbirni vidik recepcije, tj. na specificno narodno in individualno obliko t. i. byronizma. Medtem ko je bil v anglosaski sferi pesnik razumljen kot avtor na meji med klasicizmom in romantiko in sta bili v njegovem ustvarjanju poudarjeni subjektivna in aristokratska plast, je bil Byron v srednjeevropskih knjizevnostih pod pritiskom domacih razmer pojmovan kot slogovno »cist« romantik, njegovo ustvarjanje je postajalo sinonim pravicnega boja za clovesko in narodno svobodo, tj. boj za ideale, ki so bili lastni ravno majevcem. Dejstvo nespornega vpliva Byronovih del na mlado literarno inteligenco 50. let ne smemo interpretirati enostransko ali nekriticno precenjevati. »Nekdaj se je v nasih krogih govorilo o Byronu kot o nekem dvomljivem talentu, za katerega je bilo znacilno, da je bil razrvan«, je zapisal V. Hálek v N arodnem casopisu 1874. »Tega Byrona je pri nas presegel vsakdo, ki ni bil razrvan« (Hálek 1954: 152). Postopno sprijaznjenje z byronizmom na Ceskem je obenem pomenilo tudi njegovo preseganje: byronski junaki so bili reseni oznak vsesplosnosti in umesceni v konkretno okolje ceske realnosti. Narodni prerod, nanasajoc se na cesko ali slovensko oz. srednjeevropsko situacijo, lahko upraviceno razumemo kot osrednje obdobje katere koli novejse zgodovine, na zacetku katerega nekaj intelektualcev razglasa svoje »domoljubne« teznje in na koncu katerega stoji skupnost v obliki moderne (drzavljanske) druzbe, tj. konstituiran narod z vsemi bistvenimi atributi, vkljucno z lastno kulturo in tudi knjizevnostjo. Pot od zacetne tocke »prebujenja« do stanja nedvomnega obstoja naroda ze stoletja vznemirja raziskovalce najrazlicnejsih strok, ki razpravljajo o tem, ali je bil ta proces rezultat genialnih dejavnosti pescice posameznikov, nekaksen »cudezni« otrok, cigar zorenja ni bilo mogoce vnaprej napovedati, ali pa gre za mehanicni odtis spremembe druzbeno-ekonomskega gibanja, ki je z modifikacijami in zanrskim premikom zajel vse plasti narodne skupnosti. Narodni prerod - poenostavljeno povedano - je zapleten proces konstituiranja moderne, socialno-ekonomske druzbe, katere osno- va postaja tretji in nato cetrti stan, ki se skupno opredeljujeta kot narod, razumljen v smislu skupnosti enakopravnih drzavljanov. Transformacija poznofevdalne druzbe v mescansko ali ce hocemo kapitalisticno je v evropskem kontekstu, kot vemo, potekala na dva nacina: 1. francoski model drzavnega naroda, ki se je vecinoma uveljavljal v zahodni Evropi, je pomenil kontinuiran prehod iz ene etape v drugo z reformami ali revolucijo: oblikovanje naroda ni njegov »prerod« ali njegovo »prebujenje «, temvec prej rezultat naravnega zgodovinskega procesa, ki ga opredeljuje zlasti nepretrgana tradicija kulture v lastnem »literarnem« jeziku kot rezultat uspesne socialne mobilnosti; 2. tip »majhnega naroda«, kamor spadata t. i. ceski in slovenski primer, kjer se proces oblikovanja zacenja v primerjavi s prvim tipom z doloceno »zamudo«, s faznim zamikom, in to se v kontekstu poznofevdalne druzbene strukture. Narod je k svoji drzavnosti zaradi odsotnosti lastnih elit le usmerjen, sociologi govorijo bolj o narodnem gibanju, ki svoje jezikovne, socialno-kulturne in pozneje politicne zahteve postavlja s polozaja etnicne skupine. Ceski zgodovinar M. Hroch razlikuje tri osnovne faze narodnega gibanja: 1. faza znanstvenega zanimanja (A); 2. faza narodne agitacije (B) in 3. faza mnozicnosti (C), ko se z narodno idejo poistoveti siroka plast druzbe (Hroch 1999b: 46-47). Toda niti zakljucek tega procesa z zadnjo fazo ne pomeni celovitega obstoja naroda, tj. dosego lastne drzavnosti v polozaju vodilne etnije. Koncana je zgolj transformacija etnicne skupine v moderni narod v obliki drzavljanske (kapitalisticne) druzbe, ki se je dokoncno razsla s fevdalno socialno- ekonomsko strukturo.
Prispevek predstavlja vlogo, ki jo je ob koncu 18. stoletja v idejnih in družbenih okoliščinah razsvetljenega absolutizma v Avstrijsko-Ogrski monarhiji, na Dunaju, imel Josef Valentin Zlobický ...(1743-1810), od l. 1775 prvi profesor českega jezika in literature na dunajski univerzi, cenzor slovanskih, predvsem čeških publikacij ter prevajelc jožefinskih zakonov.
Jedini prijevodi iz slavenskih književnosti koje je češki književni klasik Jan Neruda objavio kao samostalne tekstove jesu dvije deseteračke pjesme malo poznatoga hrvatskog pjesnika Huga Antolkovića ...koji se potpisivao pseudonimom Ugoje Gjorgje Ognjanić. Članak donosi podatke o Antolkovićevu životu i malom pjesničkom opusu, a Nerudine prepjeve njegovih pjesama smješta u kontekst prvih Nerudinih javnih izraza zanimanja za južnoslavensku narodnu epiku i, uopće, južnoslavenske teme, koje će kulminirati krajem šezdesetih i u sedamdesetim godinama 19. stoljeća.
PDF
