Avtorica v razpravi predstavi različne dejavnike, ki so mogli poleg narodnopolitičnih spodbud močneje vplivati na oblikovanje mreže čitalnic v 60.letih 19. stoletja, ter premišljuje, kakšne so ...povezave med njimi in organizacijo prostorske distribucije čitalnic na slovenskem etničnem ozemlju. Ozavestiti skuša pomen součinkovanja demografskih značilnosti posameznih naselij in širših območij, kjer se je razvijalo čitalništvo, pri čemer se naslanja na prvi popolnejši popis prebivalstva iz Avstro-Ogrske, ki je bil izveden leta 1869. Med dejavniki posebno pozornost nameni politični in sodni organiziranosti območij s čitalnicami, njihovi občinsko- upravni razdelitvi inrazprostranjenosti šolske infrastrukture, sestavljene iz srednjih in višjih šol. Na tej podlagi prihaja do nekaj možnih vzorcev, ki kažejo, kako so obravnavani dejavniki povezani med seboj z ozirom na vzpostavljanje in razporeditev čitalnic na različnih koncih slovenskega etničnega ozemlja.
V nadaljevanju si bomo pogledali, kako je bilo v ustavni dobi z razvitostjo solske mreze33 na Slovenskem, kako se povezuje s prostorsko razmestitvijo citalnic in ali je mogoce dognati povezave z ...drugimi obravnavanimi dejavniki. Obstojeco in na novo oblikujoco se solsko mrezo so sestavljale trivialne, glavne sole in normalke, na katerih so potekali tecaji za ucitelje, ki jih najdemo med drustveniki, nizje in visje srednje realne sole in gimnazije ter redkejse visje (tehnicne) in visoke sole (univerze) s studijem filozofije, teologije, prava in medicine. Ponekod so bile (obrtne) sole, na katerih so se izobrazevali za poklice. (Medves 1999: 86) Trgovci in obrtniki so predstavljali eno od pomembnejsih plasti drustvenikov, ki so se jim pridruzili posestniki in gospodarstveniki, veliko je bilo intelektualcev ali polintelektualcev, kot so solniki (ucitelji, profesorji), uradniki, duhovniki, pravniki in politiki in nekateri clani so bili iz umetniskih poklicev (knjizevniki, kulturniki, slikarji). Na Primorskem je bilo v 60. letih, ki so najplodovitejse obdobje citalniske dejavnosti, mozno solanje na mescanskih solah, realkah in gimnazijah. Solska dejavnost je bila v tem prostoru na vec stopnjah in smereh dobro razvita ze v letih pred citalniskim obdobjem (konec 18. stoletja), kar ni bilo brez pomena za intelektualni razvoj primorskega zivlja. Kmalu po sprejetju splosnega solskega reda 1774, ki je prinesel obvezno solanje od sestega do trinajstega leta, so v trzaskem zaledju, tj. v Skednju (1780), na Katinari (1791), v Devinu (1793), na Proseku (1795) in Opcinah (1798), zrasle trivialke. Solska mreza se je od 19. stoletja izpopolnjevala (babiska sola 1815, kmetijska sola 1842, mosko uciteljisce, realna in navticna akademija 1817). V 60. letih je v Trstu naprej delovala gimnazija,34 ki je bila od 1851 osemrazredna z nemskim ucnim jezikom. Leta 1852 je na njej slovenscina - za razliko od nizje realke,35 kjer ni bila obvezna - postala obvezni predmet za slovenske dijake. Poleg realne in navticne akademije je bilo med solami visje stopnje semenisce s teoloskim studijem, iz katerega je izhajala duhovscina in ki je bilo ustanovljeno po letu 1849. Delovalo je do leta 1875, ko je bilo mogoce studirati na semeniscih v Ljubljani in Gorici. V Trstu je bilo tudi uciteljisce, ki so ga 1875 preselili v Koper, tako da so bile na Primorskem sole za poklicno usposabljanje uciteljev v Kopru, Trstu in Gorici. V dobi razmaha citalnistva, v letih 1864/65, je bila v Trstu odprta moska pripravnica za ucitelje. V Gorici se je slovenscina na nizji soli oz. normalki uporabljala od zacetka 19. stoletja (1808) oz. od 1815/16, ko so bili odprti slovenski oddelki in se je zacel pouk odvijati v nemscini in slovenscini,36 kar ni veljalo za vse sole. Na srednji in visji stopnji solanja je vlogo pri uveljavljanju slovenscine odigrala visja realka v Gorici, na kateri slovenscina se v 50. letih ni bila obvezna in je to postala v sredini 60. let (1865), ko se je sola preoblikovala v popolno visjo osemletko. 37 Tacas je v Gorici ze delovala citalnica, ki je bila odprta leta 1862 in se ji je leta 1864 pridruzila citalnica v Ajdovscini. So pa vse ostale citalnice v Gorici-okolici nastale po letu 1865, ko se je vsaj formalno izboljsal polozaj slovenscine v solah, in sicer v letu 1867 v Solkanu, Kanalu, Braniku in Crnicah, 1868 v Vrtojbi, 1869 v vaseh Standrez in Prvacina. V sezanskem in tolminskem okraju so razen v Tolminu, kjer je bila citalnica ustanovljena leta 1862, citalnice povecini nastajale od sredine 60 let; 1866 v vasi Skopo na Krasu, 1867 v Volcah, 1869 v Kobaridu, Cerknem in Komnu. V Trstu z okolico so citalnice odpirale vrata od leta 1861. Z zacetka ustavne dobe (1861 in pred tem 1849) je potrjen odlok o slovenskem pouku za Slovence, ki ga je gubernij izdal ze 1846. Tako kakor v Trstu je med visjimi solami v Gorici delovalo semenisce, katerega ustanovitev sega v leto 1757. Leta 1818 so na njem uvedli dveletni filozofski in teoloski studij in je postal semenisce za vse primorske skofije. Slovensko so na njem poucevali od leta 1869, ceprav je tudi pomembno vedeti, da je bila slovenscina na modroslovnem uciliscu od 1847/48 in na gimnaziji od 1849/50, ko je postala osemrazredna38 in so se morali slovensko obvezno uciti vsi dijaki, katerih materni jezik je bila slovenscina. Kljub mocnemu italijanskemu pritisku in dejstvu, da se je zasebno, poklicno in strokovno solstvo na Trzaskem in Goriskem izraziteje krepilo od 80. in 90. let 19. stoletja, so torej srednje in visje sole, ki so ponujale splosno izobrazbo in so z opravljeno maturo tlakovale pot na visji studij, prispevale tako h krepitvi sloja intelektualcev kot k boljsi povezanosti slovenske skupnosti na robu etnicnega ozemlja in bujenju narodne zavesti, ki je bila pomembno gonilo drustvene dejavnosti. Zato ne cudi, da je bilo citalnistvo na Goriskem in Trzaskem takó bogato.
