Članek temelji na skrbni analizi tako znanih kot tudi doslej neupoštevanih arhivskih virov in prinaša več izvirnih in doslej spregledanih dejstev o Veliki Marijini bratovščini na Dravskem polju, ...Marijini bratovščini v kapeli Žalostne Matere Božje v Celju in njuni združitvi. Avtorici je uspelo ugotoviti, da so bili grofje Celjski člani dravskopoljske bratovščine, da je bila prestižna kapela, ki so jo v Celju zgradili grofje Celjski, bratovščinska in da je bil proces združitve celjske in konjiške bratovščine v teku najverjetneje že v 15. stoletju. Najpomembnejšo vzpodbudo za odločitev, da tudi celjska kapela postane bratovščinska, bi lahko predstavljala kapela sv. Jurija pri avguštinskem samostanu na Dunaju, s katero so bili grofje Celjski tesno povezani.
Članek na podlagi analize znanih in novoodkritih arhivskih virov, novih spoznanj o srednjeveških poslikavah, sklepnikih z grbi ter o arhitekturni in stavbnoplastični pričevalnosti kapele prinaša ...spremenjeno razlago o srednjeveški stavbni zgodovini kapele. Opravljena raziskava kaže, da je bila konjiška kapela zgrajena kot enotna gradnja oziroma kot štiripolna bratovščinska kapela, ki je bila že v zadnji tretjini 14. stoletja tudi obokana. Grbovni sklepniki grofov Celjskih, gospodov Wallsee ter, kot je predlagano v tem prispevku, duhovnika in pozneje arhidiakona Jakoba Dürra kažejo na tesno povezavo z vplivno bratovščino, ki je imela v kapeli svoj sedež, hkrati pa prosopografske študije izpričujejo njihovo tesno prepletenost prav v času gradnje kapele.
Franc Ignac grof Inzaghi (1691–1768) je bil nadžupnik in dekan ptujske župnijske cerkve sv. Jurija od leta 1731 do smrti. Članek želi osvežiti védenje o grofovem pri spevku k videzu in opremi ...cerkve, opozarja pa tudi na Inzaghijevo prizadevanje, da bi pridobil papeževo dovo- ljenje za češčenje sv. Viktorina, prvega latinskega ekse- geta in prvega po imenu znanega škofa v Petovioni, ki je umrl mučeniške smrti leta 303. Prispevek podaja stanje raziskav o zgodnjem krščanstvu v Petovioni, predstavlja sv. Viktorina in rodbino Inzaghi, osredotoča pa se na ureditev kapele Žalostne Matere božje in stropno poslikavo v kapeli, delo ptujskega slikarja Franca Antona Pachmayerja in njegovega pomočnika Antona Lerchingerja (1741). Avtorica je skušala prepoznati ikonografski program poslikave, ki jo je primerjala z Viktorinovim komentarjem Apokalipse. Podala je hipotezo, da so v južnem stranskem polju upodobljeni sv. Viktorin in več oseb iz Stare zaveze, o katerih je razpravljal sv. Viktorin.
PDF