Trubarjev sodobnik Hieronymus Megiser je iz več razlogov vreden, da se ga spominjamo v Trubarjevem letu 2008. Izmed njegovih knjig, ki jih je izdal ob koncu šestnajstega in na začetku sedemnajstega ...stoletja, sta zelo pomembna njegova slovarja in Koroška kronika, v tem prispevku pa naj bosta posebej predstavljeni knjegovi knjigi pregovorov in očenašev v različnih jezikih, med njimi tudi v slovenskem. Obe sta znani, vendar bi zaslužili večjo pozornost.
Prispevek podaja pregled dosedanjih pomembnejših obravnav skladnje slovenskega knjižnega jezika protestantskih šiscve 16. stoletja, ob tem pa natančneje pregleda, zbere in ovrednoti predvsem ...rezultate s področja teoretične skladnje. Na kratko oriše tudi rezultate s področja vpliva nemške skladnje na slovensko, jezikoslovnih opisov skladnje v 16. stoletju in nekaterih drugih področij.
Primož Trubar je tudi oče slovenskega pisanja. Slovenski knjižni jezik je zapisoval s samo petimi samoglasniškimi črkami (a e i o u), zvočnike z u/v, i/j, m, n, l, mehčanij l in n ni zaznamoval, jih ...je pa večkrat nakazoval z e namesto za ya l in nm trdi l je včasih pisal na koncu besede z dvema ll. Nezvočniki so mu delali težave na koncu besede (prim. jezik pisan kot jezig), pri števniških besednih zvezah je bil neizenačen glede ujemanja in vezave. Rabil je preveč prevaetih besed in kalkov iz nemščine, je pa varoval individualnost slovenskega jezika nasproti nemščini in hrvaščini.
Protestantski neknjižni slovarji ob sopomenkah izkazujejo tudi protipomenke: a) z izborom iztočnic v krajšem slovarskem besedilu (Kreljeva Otročja Biblija, 1566), b) z izborom primerov v slovnici ...(Zimske urice, 1584), c) z izborom iztočnic v registrih v Dalmatinovem prevodu Peterih Mojzesovih knjig (1578) in Biblije (1584). Protipomenke niso posebej označene. Na zavestno navajanje v Zimskih uricah verjetno kaže raba dvopičja med primeroma ali slovarska ureditev, saj se pri protipomenskih parih tako kot pri sopomenskih poruši abecedni red. Sopomenke nimajo tujejezičnih ustreznic, protipomenke pa imajo latinsko ali nemško ustreznico. Prevladujejo raznokorenski protipomenski pari. Izbor predpon za tvorbo istokorenskih protipomenskih parov je zelo omejen.
V članku so predstavljene besedoslovne raziskave slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja od druge polovice 19. stoletja do danes, ki se ukvarjajo s posameznimi besedami v celotnem ali delnem ...protestantskem opusu in z besedjem v izbranih delih iz 16. stoeltja, v različnih izdajah v 16. stoletju in v različnih izdajah v daljšem časovnem razponu.
Prispevek na začetku zastavlja nekaj teoretičnih vprašanj o konceptu eno- in večjezičnosti. Nato obravnava vlogo Matija Vlačića Ilirika kot pobudnika za premišljevanje vloge teh konceptov v zvezi z ...utemeljevanjem vernakularjev kot jezikov, ki so primerni za knjige. V tem kontekstu na podlagi besedila analizira eno najpomembnejših vprašanj, ki jih Vlačić zastavlja. Gre za legitimnost narodnega jezika kot knjižnega in možnost razumevanja besedila, kije oblikovano v drugem jeziku ali v drugem časovnem obdobju.
Članek prikazuje pojmovanja razmerja med (razodeto, zapisano, oznanjano) "Božjo besedo (evangelija)" in verovanjem pri Luthru in v sodobni protestantski teologiji (Barth, Jüngel). Obravnava razmerje ...med Božjo in človeško besedo ter ljudskimi jeziki v tej teologiji. Trubarjeva "Cerkev Božja slovenskega jezika" je udejanjala protestantsko razumevanje Cerkve kot Cerkve Božje besede. Kristocentričnost in z njo povezana središčnost Božje besede v Cerkvi je bila bistvena spodbuda slovenskim protestantom, da so v Cerkvi ustno in pisno celovito uveljavljali ljudski jezik.
Prispevek obravnava besedno zbirko iz Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja s konca 19. stoletja glede na predhodne sezname Trubarjevega besedja (Levčevega in Oblakovega) in glede na ...kontinuiteto v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku ter ugotavlja vrste njegovega besedja, besedoslovne spremembe na izrazni ravni (glasoslovni, oblikoslovni, besedotvorni) in pomenski ravni ter opredeljuje slovaropisno vlogo Trubarjevega besedja v slovarskem sestavku našega edinega mnogoavtorskega zgodovinskega vira.
3.1 Stevilska primerjava rabe neosebnega ono v dolocenih tipih pokaze, da je bil v slovenskem knjiznem jeziku 16. stoletja najpogosteje rabljen kot korelat, torej kataforicna prvina, ki napoveduje ...osebkov odvisnik. Najizraziteje je to pri Trubarju, kjer gre za tovrstno rabo kar v okoli 70 odstotkih primerov;15 pri Dalmatinu je delez korelatnega ono okoli 50 odstotkov, pri Juricicu pa okoli 40. Tudi pri ostalih avtorjih, kjer gre le za nekaj pojavitev, je korelatni ono obicajno najpogostejsi: pri Felicijanu Trubarju sta v tej vlogi obe pojavitvi, pri Tulscaku stiri od sestih. 5.2.5 Pogosto spreminjanje strukture predvsem pri Krelju kaze na vecjo neodvisnost od predloge in iskanje ustreznih slovenskih jezikovnih resitev, kar lahko pojasni tudi skoraj popolno odsotnost neosebnega ono v njegovih delih. Juricic je bil v skladnji nekoliko bolj odvisen od nemscine, ceprav je imel pred seboj ze Kreljev prevod s ponekod drugacno strukturo. Kljub temu je - kot kaze izbrani odlomek - tudi pri njem raba neosebnega ono bistveno redkejsa kot v biblijskih prevodih. Morda bi se lahko ta razlika razlagala s tipom predloge, saj je svetopisemski tekst zahteval vecjo zvestobo izvirniku kot pridizno besedilo, vendar Trubarjeva postila kaze, da je bilo to bolj odvisno od osebnega sloga prevajalca. 12 Ce zelimo te stevilke postaviti v kontekst, jih je treba nujno primerjati s skupnim obsegom del posameznih avtorjev: tako celoten Trubarjev korpus sestavlja okoli 1,5 milijona besed, ono pa predstavlja 0,9 per thousand tega stevila. Pri Dalmatinu je delez manjsi: 0,2 per thousand, pri Juricicu samo 0,08 per thousand, pri Krelju je ta delez se osemkrat manjsi, torej 0,01 per thousand. Pri avtorjih z manjsim opusom je delez pojavitev ono glede na celotno stevilo besed visji kot pri Krelju, a nizji kot pri Trubarju: pri Znojilsku 0,4 per thousand, pri Tulscaku 0,2 per thousand (kot pri Dalmatinu), pri Trostu 0,05 per thousand in pri Felicijanu Trubarju 0,06 per thousand. Za podatke o stevilu besed pri posameznem avtorju se zahvaljujem dr. Majdi Merse. 17 To bi lahko povezali tudi z ugotovitvami Jakoba Riglerja (1968) o treh Trubarjevih jezikovnoustvarjalnih obdobjih, ki jih je dolocil na podlagi njegovega glasovnega sistema. Rigler postavlja zarezo v Trubarjevem ustvarjanju med leti 1567 in 1574, ko je po Riglerjeven mnenju zaradi dolge odsotnosti iz domovine in pretrgane kontinuitete v pisanju prislo do sprememb v primerjavi z jezikom del iz obdobja pred 1567. Vendar primerjava z drugimi deli, ki so nastala v tem zadnjem obdobju, kaze, da kalkiranje nemskega neosebnega es v njih ni bolj prisotno kot v zgodnejsih delih (v TT 1577 se neosebni ono pojavi samo 12-krat, kar je glede na dolzino primerljivo z zgodnejsimi novozaveznimi prevodi, v TT 1581-82 pa je Trubar ohranil vse primere iz prejsnjih prevodov, dodatnih pojavitev neosebnega ono v tem delu ni. Zato ostaja TPo 1595 specificna tudi znotraj zadnjega obdobja Trubarjevega ustvarjanja.
Prispevek opisuje slovnice evropskih ljudskih jezikov kot možne posredne in (deloma) neposredne vire prve slovnice slovenskega jezika, ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič. V okviru tega oriše ...stanje na področju slovničarstva ljudskih jezikov v Nemčiji (Ickelsamer, Albertus, Ölinger, Clajus), Franciji (de Bovelles, Dubois, Drosée, Meigret, R. Estienne, de la Ramée, Pillot, Garnier, Cauchie), Italiji (Alberti, Fortunio, Bembo, Corso, Dolce, Castelvetro, Ruscelli, Salviati, Giambullari, Trissino) ter na Češkem (Optat, Gzel, Philomates, Blahoslav) in Poljskem (Statorius).