This book ('The art of music in the period from Monteverdi to Bach')is an introduction to the history of Baroque music. It starts by describing seminal innovations in Italian music of the last ...decades of the 16th century, and terminates by presenting new trends in the music of the first half of the 18th century. The text is divided into twenty chronologically arranged chapters that discuss the most important issues in the development of Baroque music in Italy, Germany, France and England. Each chapter consists of several subchapters that focus on particular topics, such as musical life in specific historical environments, important musical institutions, typical music genres, their origin and development, composers' oeuvres, their biographies, and typical musical forms. Musical genres and composers are illustrated by several dozens of original analytical descriptions of particular musical works. Special chapters are devoted to broader theoretical issues of Baroque music. At the end of the monograph there is a substantial name- and subject index.
V zvezi s pasijonsko tematiko razgrinja rokopis Ferdinandovih pridig vsaj dva pomembna podatka. S paleografskega gledisca je zdaj jasno, da je njegova roka identicna s tisto, ki je napisala folij 2r ...v Skofjeloskem pasijonu. Torej je po vsem videzu pater Ferdinand Ljubljanski avtor tistega historicnega, »kroniskega« folija 2r, ki povzroca v raziskavah Pasijona toliko neznank.6 Ker se je Ferdinandova pisava v razponu dobrih 20 let, v katerem so te pridige nastale, le malo spremenila, iz nje ni moc razbrati nadaljnjih podrobnosti za datacijo omenjenega folija. Razumno pa je sklepati, da je po p. Romualdu iz Standreza prevzel vodenje skofjeloske procesije p. Ferdinand Ljubljanski. Morda se pomembnejsi pa je tale podatek: v Concio Quadragesimalis N7, torej v Sedmo postno pridigo, je vlepljen pridizni vstavek, manjsi list, na strani recto popisan z dodatkom, ki naj v pridigi sledi po exordium, na strani verso pa je list prazen, le ob robu, kjer je vlepljen v rokopis, stoji napis: »Jesus Christus gehet dem Garten zu, Vide 4te Vor?tl.« Ocitno je pred nami kos papirja iz delavnice voditelja pasijonske procesije. Ta dokument, podoben kateremu od pasijonskih seznamov, je nedvoumen pokazatelj, da je imel p. Ferdinand neko pasijonsko besedilo, ki je vsebovalo 4. prizor (Vorstellung): Kristus gre proti vrtu na Oljski gori. Druge sporocene verzije pasijona taksne cetrte podobe ne poznajo,7 zato moramo sklepati, da je to bila neka predelava, morda prav izpod peresa patra Ferdinanda. Vsekakor ga oba indica tesno povezujeta z uprizarjanjem skofjeloske pasijonske procesije. Pater Ferdinand, ceravno je bil voditelj pasijonske procesije in vesc pisec uglajenih latinskih pisem, je bil v svojih pridigah zelo resnoben, tudi strog in neposreden. Toda se vedno je ob vsej resnosti in zaru, s katerima je opominjal vernike na pot kreposti in bozjih zapovedi, uporabljal kot formo svoje misli raznolika literarna sredstva - od prispodob v gornjem navedku do drobnejsih figur, zlasti pogoste so pri njem geminacija, dvojna in trojna formula. Ce bi se jezikoslovno poglobili v njegova besedila in jih glasoslovno smiselno, kriticno prepisali, bi dobili korpus slogovno, vsebinsko in kompozicijsko bogatih barocnih besedil, prav podobno privlacnih kakor so pridige Janeza Svetokriskega ali Rogerija Ljubljanskega. Zal je bil pater Ferdinand eden tistih, ki niso imeli srece, da bi bilo njihovo delo natisnjeno. Vsekakor pa je bil njegov opus v resnici vecji od tega, kar je bilo zvezano v sedanji kodeks po njegovi smrti. Dokaz za to imamo v dejstvu, da se je pri franciskanih (sic!) v Novem mestu nasla se ena njegova pridiga: In Festo S: Bartholomæ i Apl., datirana pa je z datumi, ki jih ze poznamo: Locopoli 1721, Labaci 1728, Tergesti 1740. To najverjetneje pomeni, da je imel pater Ferdinand tudi zbirko pridig na godove svetnikov, toda iz nje se nam je - kdo ve, po kaksni poti - ohranila le ena, in to v samostanu bliznjega, pa vendar drugega reda. To bi kazalo na misel, da utegne biti tudi pater Ferdinand podobno tragicna literarna osebnost kakor nekoliko starejsi franciskan p. Anton Bresan (1638-1708), ki je napisal velik opus, precej vecji od Svetokriskega.10 Zal je Bresanov opus zvecine izgubljen - razen treh lepih pridig, ki so se zacuda ohranile v istem samostanu, kjer se je ohranila pridiga kapucinskega patra Ferdinanda o svetem Jerneju in s tem dokazala, da je delo njenega avtorja segalo precej onstran platnic kodeksa, v katerem nam je ohranjenih njegovih 58 retorskih besedil. Kdor se zanima za starejse slovensko slovstvo, utegne v prikazih nasega literarnega razvoja zaslediti to ali ono nesorazmerje. To velja zlasti za dobi katoliske obnove (ali protireformacije) in baroka, torej za glavnino 17. in 18. stoletja. V tem prispevku se ni moc podrobneje posvetiti problematiki njune periodizacije, ki se ni docela utrjena in dopusca razna razumevanja. Toda v dosedanjih obravnavah obeh dob, kakor koli ju ze razmejimo, je zaslediti neko znacilno potezo. Vecina teh obravnav je izhajala iz neizrecene, implicitne predpostavke, da je poglavitni predmet literarnega zgodovinarja korpus tiskanih knjig in drobnih tiskov obeh dob. Ta predmet je v pregledih slovstvenega razvoja nato dopolnjen z obrobnim prikazom rokopisov, ki so v eni in drugi dobi nastajali zaradi raznolikih potreb. To vrsto pristopa k literarnozgodovinski obravnavi slovstva, ki je nastajalo v dolgi dobi med reformacijo in romantiko, dobro izraza tale formulacija, s katero se zacenja razdelek o rokopisih barocne dobe v Maticini Zgodovini slovenskega slovstva: »Ob stevilnih tiskih 18. stoletja nimajo rokopisi na splosno toliksnega pomena kakor v starejsih, slovstveno nerodovitnih casih. Le zato, ker so tiski se zmeraj samo nabozni, so zapisi posvetne vsebine vendarle vazni.« (ZSS I, 313) Avtor te misli, Mirko Rupel, je skrbno preiskal obsezno gradivo, zlasti razne prisege in druga civilna besedila, ki jih posreceno imenuje »rokopisni drobiz«. Toda glavno podobo o dobi vendarle zarise njegov in vecidel tudi drugi prikazi na podlagi tiskanih del. Zdi se mu samoumevno, da rokopisi 18. stoletja, zlasti »nabozni« - tu tici druga problematicna podmena - niso pomemben del predmeta, ki ga literarni zgodovinar raziskuje v tem obdobju. Rupel sicer v istem stavku omenja, da so bili rokopisi pomembnejsi v »slovstveno nerodovitnih casih«, s cimer misli na protireformacijo oz. katolisko obnovo 17. stoletja. Toda tudi v tem razdelku svojega pregleda predstavi dva tako obsezna in pomembna rokopisa, kakor sta Skalarjev rokopis (1643) in Andreja Ivankovica (Jankovica) prevod Hoje za Kristusom (morda 1659) le v sestih vrsticah, celoten razdelek o rokopisih katoliske obnove, iz katere se je po njegovem porocilu ohranilo »blizu 50 rokopisov, od kratkega zapisa do zajetnega zbornika«, pa predstavi na nepolnih treh straneh. Predvsem pa - in to je bistveno - ti rokopisi niso v nicemer spremenili njegove predstave o knjiznem »zastoju« te dobe. S tem nikakor ne mislim na morebitno premajhno pozornost ali skrb ipd., pac pa, da starejsi literarni zgodovinarji knjigam, ki so ostale v rokopisni obliki, samodejno in naceloma niso pripisovali pomena, ki bi bil vsaj primerljiv s pomenom tiskanih knjig.
Avtorica v svojem članku predstavlja del Zoisove zapuščine v Rokopisnem oddelku NUK v Ljubljani, tri med seboj povezane rokopisne enote: Sovićev latinski prevod slovnice Grammatiki Slavenskija ...pravilnoe Sintagma Meletija Smotrickega (1619) iz leta 1773 in dva fascikla s korespondenco Mateja Sovića z Italijanom Albertom Fortisom. Pri prvi, najpomembnejši rokopisni enoti - latinskem prevodu in prepisu starocekvenoslovanskega besedila, avtorica ugotavlja povezanost Sovićevega dela s prvo izdajo cerkvenoslovanske slovnice iz leta 1619 oziroma s popravljeno moskovsko izdajo iste slovnice iz leta 1684.
Autorica daje prikaz manje poznate oltarne pale sv. Križa u dominikanskoj crkvi sv. Nikole u Korčuli. Uz analizu pojedinih likovnih aspekata oltarne pale votivnog karaktera, autorica traga za ...paralelama, datacijom i mogućim autorom. Zaključuje da bi se autora pale, uz ogradu prethodnog restauratorskog zahvata, trebalo potražiti u širokom krugu sljedbenika venecijanskog slikara Palme Mlađeg. I to među gomilom malih umjetnika i epigona koji su s manje uspjeha slijedili njegovu slikarsku tradiciju u ranijim razdobljima 17. st. Naročito se osvrće i na elemente ikonografije zaštite od epidemije i bolesti, karakterističnih za 17. i 18. st., a u tekstu i pobliže opisuje tadašnji korčulanski društveni kontekst.