Jolka se spominja, da so imeli kot otroci doma veliko igrač, bila je zelo živ otrok, kar pove z nasmehom. V letu njenega rojstva je bila zima zelo huda in čeprav Jolko poznamo kot trdoživo, je bila ...v otroških letih pogosto bolna. »Dokler nisem začela hoditi v šolo, sem imela vedno razne bronhitise in podobne težave. Ko sem vstopila v šolo, sem bila zdrava kot riba.«Fotografija je bila posneta v Trstu. »Poglejte, jaz sem bila rahitična. Noge na ‘kalonco’. Na fotografiji sem nedeljsko oblečena. Takrat so fotografi sami pobarvali fotografijo. Tale verižica je narisana. Verjetno ni bilo nobene verižice. Moja mama je iz kmetov doma, ampak je imela veliko smisla za oblačenje. Vedno je bila zelo elegantna in je tudi nas elegantno oblačila.«
»Na fotografiji je moja stara mama, nona Pepina, očetova mama (op. ur. Pepina Skrinjar, r. 4. 2. 1870, u. 1953). Zraven nje je naša služkinja, Tončka iz Goč. Pred Tončko stoji moja sestra Vilma (op. ...ur. Vilemira Milič, r. 2. 9. 1924), eno leto in pol starejša od mene. V noninem naročju sem jaz.« Jolka je živela v hiši, v kateri je stanovalo veliko ljudi. Poleg velike družine so bili pod isto streho tudi delavci in služkinja. »Morate razumeti, da smo mi imeli pekarno. Hiša, enonadstropna, po kateri se mi vedno toži. Ker so delavci zelo zgodaj zjutraj začenjali z delom, so prespali pri nas. Imeli so svojo sobo. Služkinja je zelo mlada prišla k nam in je, dokler se ni poročila, živela pri nas. Na fotografiji je Tončka, ki je bila istočasno guvernanta za nas otroke.«Fotografirali so se v Trstu. »Spomnim se, da smo šli k fotografu, ampak nas je pazila ona, Tončka. Nona je hodila s palčko, tiki-tiki se je slišalo.«
