V pričujočem prispevku bomo obravnavali koncept bralnih uprizoritev. Ugotavljali bomo, da gre v polju mlade dramske pisave za prevladujoč uprizoritveni format, ki pa ga ne gre razumeti kot vmesno ...stopnjo med branjem in uprizarjanjem, temveč kot povsem samostojen in polnokrven umetniški žanr. Mnoge bralne uprizoritve so zato opustile funkcijo »prve informacije« o tekstu in njegovem avtorju ter namesto tega postale čisto prava uprizoritev teksta, s čimer se je odprlo široko polje za gledališki eksperiment. To bomo premišljevali na primeru konkretnih praks, za katere je značilno, da besedilo postane glavno ali celo edino, kar je za gledališki dogodek potrebno, branje (na vse mogoče načine in oblike) pa zato ključno gledališko sredstvo.
Knjiga o življenjskih zgodbah zapornic na Slovenskem je dobrodošel prispevek k razumevanju zaporniških in z njimi povezanih kontekstov, saj v luči konkretnih situacij dopolnjuje predstave, ki jih ...oblikujejo javna občila, kazenski dosjeji, medicinski spisi in drugi dokumenti. Zgodbe zapornic bodo morda komu delovale preveč subjektivno, da bi jim dal priložnost in jim pripisal zadostno verodostojnost. Tem dvomljivcem pa lahko v isti sapi povemo, da za vsakim medijskim poročilom, medicinskim zapisom ali kazensko dokumentacijo stoji človek ali skupina ljudi, ki so prav tako subjektivni akterji svojega časa, nosilci predsodkov in različnih stopenj družbene senzibilnosti. Hvalevredno je, da so lastne predsodke do zaporniških zgodb ozavestile tudi avtorice knjige. Iz njihovih uvodnih besed, pa tudi režijskih posegov v vsaki od posameznih zgodb odzvanja, da jih je izkušnja srečevanja in pogovorov z zapornicami obogatila. Verjamem, da ima zbirka pripovedi zapornic, ki je podana v tekočem, pogovornem slogu, ogromno spoznavnega potenciala, zato jo vsakomur toplo priporočam v branje in ogled – opremljena je namreč s pomenljivimi fotografskimi vtisi, ki delujejo kot pogled skozi ključavnično luknjo zaporniških vrat.
Članek najprej navaja pomene in pozitivne učinke branja: boljše razumevanje lastne izkušnje, razvoj jezikovnih zmožnosti itd. Nadalje se osredotoča na trivialno literaturo: najprej jo definira, nato ...povzame statistične podatke o izposoji lete v slovenskih knjižnicah v poletnih mesecih v letu 2010. Opiše tudi kvarne učinke branja tovrstnega leposlovja, še posebej na otroke, ki jih avtorica opaža tudi pri svojih dijakih: lažne (stereotipne) predstave o svetu, manjše zmožnosti kritičnega mišljenja in slabše poznavanje jezikovnih sredstev, vpliv na podzavest in zgledovanje po neprimernih literarnih junakih. Nadalje avtorica špekulira o možnih vzrokih za tovrstno izbiro branja.
Ko merimo spremembe napetosti na povrsini glave pri branju, j e samoumevno, da gre za tihi nacin branja.8 Ce bi namrec brali naglas, bi se v elektroencefalografskem zapisu pojavljale dodatne motnje ...zaradi aktivnosti in naprezanja misic na obrazu in vratu pri govoru. Osnovna predpostavka EEG snemanja je, da imajo kognitivni (in custveni) procesi v poteku jezikovne obdelave in bralnega razumevanja vpliv na spreminjanje EEG signala, kar pomeni, da je iz teh sprememb mogoce sklepati na razlike v kognitivnem procesiranju jezikovnih podatkov (npr. na semanticno obdelavo, obdelavo sintakticnih Struktur). Kognitivne nevroznanstvene raziskave, ki se (tihega) branja lotevajo s pomocjo ERP metode, je mogoce v grobem razdeliti na tiste, ki se ukvarjajo z merjenjem in analizo elektricne aktivnosti celic mozganske skorje pri branju (samo) posameznih besed (ang. Word-by-Word-Processing), in raziskave, ki jih zanima elektricni potencial mozganov pri branju in razumevanju stavkov (ang. Sentence Reading/Sentence Comprehension). V nevrolingvisticnih ERP raziskavah se povprecni elektricni odziv mozganov na posamezne besede ugotavlja z ozirom na psiholingvisticne dejavnike, kakor so pogostnost pojavljanja besede, njena besednovrstna pripadnost ipd.; besede so za namene eksperimenta bodisi razvrscene v naborne nize oz. sezname bodisi tvorijo besedne pare, tako da je mogoce primerjati odziv mozganov na besednovrstno razlicne besede, na razlicno frekventne besede itd. Besede so lahko vpete v stavke. Pri procesiranju stavkov se uporabljata dve vrsti jezikovnega oz. stavcnega gradiva. Ena vrsta stavkov vsebuje razlicne nepravilnosti oz. odklone, ki jih je mogoce vecinoma umestiti na leksikalnosemanticno in morfo-sintakticno raven, druga vrsta gradiva je ustrezno tvorjena na vseh jezikovnih ravneh. Obe vrsti gradiva se v nevrolingvisticnih eksperimentih uporabljata vzporedno, ker pri funkcijskih slikovnih raziskavah mozganov prideta v postev ponavljanje podobnih dogodkov in primerjava med deloma razlicnimi dogodki (eksperimentalni pogoji), da lahko z analizo signalov izluscimo relativne razlike mozganov med pogoji in zmanjsamo vpliv nakljucnega elektricnega suma. Nevrolingvisticna raziskava torej preverja, v cem je elektricna aktivnost mozganov, ki jo izzovejo pravilno/ustrezno tvorjene besede ali stavki, kakovostno drugacna od tiste, kijo izzovejo oblikoslovno-skladenjski in besednopomenski odkloni. Zaradi tega je elektricni odziv mozganov na razlicno smiselne besede problematicno meriti zgolj s primerjavo posameznih besed in loceno od stavcne strukture oz. sirsega (stavcnega) konteksta. Za povprecenje elektricnega potencíala mozganov na besede v stavcnem kontekstu (naj)pogosteje vzamejo tip jezikovne naloge zapolnjevanja praznih mest v stavku (ang. Cloze Probability Test, nem. Lückentexttest)\ praznina je obicajno na koncu stavka. Tip naloge sta uporabila ze Kutasova in S. A. Hillyard. Pokazala sta, daje komponenta N400 obcutljiva na kontekstualno ne/ ustreznost besede na koncu stavka (nepricakovana besedaje izzvala negativnejsi val N400). Vendar ni mogoce spregledati vpliva, ki ga ima na komponento preostanek stavka oz. predhodni stavcni kontekst, saj v bistvu tlakuje pot besedi, s katero bralee nato zapolni prazno mesto na koncu stavka. Amplituda N400 je torej odvisna od povezanosti s prejsnjimi besedami v stavku, bralcevimi pricakovanji, kakor se oblikujejo v poteku branja, kar pomeni, da ucínek N400 odraza tudi vpliv predhodnega besednega oz. stavcnega konteksta.21 (Kutas/Hillyard 1984; van Petten/ M. Kutas 1987; Osterhaut/Holcomb 1992: 786-87; Kutas/van Petten 1994: 120)22 Podoben tip jezikovne naloge vkljucuje stavcne pare, samo da ti vsebujejo vse besede, eden od stavkov pa se zakljuci s pomensko oz. kontekstualno neustrezno besedo. Ilustrativen primerje ERP raziskava nizozemskih raziskovalcev23 (Haid idr. 2006). Pri stavkíh, kí so vsebovalí semanticne anomalije, je bila ugotovljena negativnejsa amplituda vala N400.24 Elektroencefalografija, na kratko EEG, je ena izmed neinvazivnih metod slikanja mozganov,1 s katero merimo kontinuirano elektricno aktivnost mozganov. Zajeti elektricni signal je »sestevek elektricne aktivnosti vecjega stevila zivcnih celic mozganske skorje«, na njegove lastnosti pa vplivajo tako lastnosti nevronov kakor medsebojni odnosi med nevronskimi omrezji v mozganih. Spremembe v EEG signalu so posledica bolj ali manj usklajenega (sojdelovanja nevronskih omrezij, ki se v EEG zapisu odraza v spreminjajocih se amplitudah zivcne aktivnosti mozganske skorje v razlicnih frekvencnih spektrih. (Silva 1991; Coenen 1995; Whittington idr. 2000; S. Brezan idr. 2004: 63) Signal se zajema s pomocjo elektrod, ki se namestijo napovrsini glave (skalpu). Elektroencefalografija se na podrocju medicine uporablja predvsem preko kvalitativne ocene neposredno vidnih znacilnosti signala - v nevrologiji in psihiatriji npr. za diagnosticiranje epilepsije, ugotavljanje mozganskih disfunkcij, motenj pozornosti. Kvantitativni nacini obdelave signala pa obsegajo razlicne in bolj ali manj kompleksne transformacije po principih teorije obdelave signalov, ki dovoljujejo dolocanje specificnih komponent v signalu, ki so v kontinuiranem posnetku sicer prekrite z elektricnim surnom okolice. Kvantitativno analizo prakticirajo predvsem na podrocjih kognitivne psihologije in kognitivne nevroznanosti, ker omogoca najbolj natancno mero casovnega poteka zaznavnih in kognitivnih procesov v mozganih, z milisekundno locljivostjo, pri cerner pa seje potrebno zavedati, da je prostorska locljivost metode v primerjavi z drugimi metodami funkcijskega slikanja mozganov slaba. Z drugimi besedami lahko z EEG metodami casovno natancno merimo odziv mozganov kot celóte, medtem ko tezje sklepamo na doprinos razlicnih delov mozganov, za kar so uporabnejse druge omenjene neinvazivne metode slikanja. EEG se vse pogosteje uporablja tudi na sorazmerno novih, komercialnih podrocjih, kakor je nevromarketing, kjer je lahko ucinkovit pri odkrivanju vzorcev ravnanj potrosnikov. V empiricni literarni znanosti (ELZ) za to método nimamo relevantnejsih zgledov.2 Zato je zanjo metodolosko in vsebinsko najzanimivejse siroko in v zadnjih petindvajsetih letih hitro rastoce podrocje eksperimentalnih nevrolingvisticnih raziskav. Med njimi pozornost vzbuja skupina raziskav, ki jih zanimajo elektrofizioloske podlage jezikovne obdelave. Ukvarjajo se z merjenjem in analizo sprememb v elektricnih potencialih mozganov in njihovih ritmih, kakor jih izzove kognitivno procesiranje razlicnih vrstjezikovnih podatkov pri branju in pri bralnem razumevanju.