Pogosto blago: volnena ali polvolnena tkanina, volnena flanela; pražnji telovniki premožnih: pike, rips; zadnji del: klot; podloga: bombažno blago.Pogoste barve: črna, rjava, siva; krojeni so bili ...tudi iz ne preveč kontrastno črtastega blaga, izjemoma karirastega.
Suknjič so Preddvorčani in okoličani nosili kot zaščito pred mrazom, kot del pražnje oprave pa tudi ob poletnih dneh. S krojenjem so dosegali sorazmerno priležnost telesu, krojili pa so jih na ...enoredno ali dvoredno zapenjanje in s fazono, ki je prsno odprtino bolj ali manj zapirala. Izdelovali so jih krojači in jih zlasti na sprednjih delih močno utrjevali, sicer pa podlagali z bombažnim blagom (priljubljen je bil kanafas).
Na zadnjem delu povišanega pasu je bil našit pašček z zaponko, ki do neke mere omogoča nastavljanje širine pasu, nad njim sta se zadnja dva dela končala v dve konici. Razporek je bil nameščen na ...sprednjem delu in se je zapenjal z gumbi in zapencem. Na hlačah sta bila navadno še dva žepa na sprednjem in eden na zadnjem delu. V bokih so bile bolj ali manj oprijeto krojene, kar sta omogočali ena ali dve gubi na sprednjem delu pod pasom (gube so lahko nadomeščali všitki). Sedalo hlač je bilo postavljeno nekoliko niže, zaradi česar so bile na zadnjici nekoliko ohlapnejše od današnjih, žepi so bili vstavljeni v stranski šiv ali vrezani pod pasom. V primerjavi z današnjimi hlačami so bile krojene višje in so segale nad kolčno višino.
Pripadnostne kostume so oblačili ob različnih priložnostih, pogosto predvsem pri tistih, ki so bile povezane Cerkvijo. »Narodno nošo so oblekli, če je bil na primer pogreb duhovnika ali pogreb ...kakšnga bl pomembnga človeka . Če je bil praznik so oblekli nošo. So bili tak prazniki, k se je spodobl, de si obleku nošo. Pa nova maša. K je bla procesija za mal šmarn v Velesovem, so šli zmerej tja tudi ljudje u v narodni noši.« (Terenski zapiski, 6. 11. 2011)
Folklorni kostumi, ki interpretirajo nekdanje oblačenje, v procesih oblikovanj etničnih in drugih na prostor vezanih identitet – zlasti identitet lokalnih skupnosti – igrajo pomembno vlogo. Na ...vizualni ravni povezujejo sodobnost s preteklostjo, razvijajo odnos do preteklosti – odnos do kulturne dediščine – kar je temeljnega pomena, če želimo ostati v družbi z ostalimi prepoznavni kot skupnost, ki ima preteklost, sedanjost in prihodnost.
Slika moških v vsakdanjih oblačilih s klobuki, med obema svetovnima vojnama.Moški so v Preddvoru in okolici nosili delovne halje, predpasnike ter suknjiče in plašče.Predpasniki so bili krojeni s ...prsnim delom, da so ščitili obleko pred umazanijo vsakdanjih opravil, v navadi pa so bili tudi predpasniki, krojeni le do pasu. »Moški so tud nosil predpasnike, ampak samo za delat. So imel največ plave predpasnike. Moj oče ga je velikat nosu. Sm jih nardila sama, sama, zame pa za moža. Jest sm seb zmerej žep nardila, za moža pa ne.« (TZ, 6. 11. 2011)
Pripadnostno kostumiranje se je začelo razvijati sredi 19. stoletja, se nadaljevalo vse 20. stoletje in se z novimi interpretacijami oblačenja v preteklosti nadaljuje v prihodnje.V več kot poldrugem ...stoletju se je razvilo, lahko bi zapisal, skoraj nešteto različic kostumov, s katerimi nosilci izkazujejo (ali so izkazovali) pripadnost predstavnim skupnostim, z več različicami tudi pripadnostno kostumiranje Gorenjcev in Preddvorčanov. Ob njem pa se je razvijala tudi z oblačilno dediščino prežeta oblačilna moda, ki se je odražala predvsem v času med obema svetovnima vojnama pri dekletih, in sicer v nošenju dirndlov. »Dekleta smo nosile dindrle. Smo ble vanje oblečen za igro. So ble lepe obleke, pisane, nabrane v pasu. Pa bluze s kratkimi rokavi. Vsaka sama je imela dirndl. So bli takat moderni za kmečko punco, je bla vsaka rada oblečena v dindrle. Smo ga oblekle tudi kdaj v nedeljah, če smo tako kam šli. Zraven je bil bel predpasnik pa bele nogavice do kolen.« (Terenski zapis, 6. 11. 2011)
