Romejščina je zadnje grško narečje, ki se še vedno govori v severnovzhodni Turčiji. O islamizaciji govorcev grščine na področju krajev Of, Sürmene, Rize in Matsouka se poroča v obdobju med petnajstim ...in osemnajstim stoletjem. Čeprav je leta 1923 prišlo do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo, je bilo muslimanskim govorcem grščine dovoljeno ostati v maloazijski domovini, kar je razlog, da se je grščina v manjših enklavah ohranila vse do dandanes. Petnajst let po začetku terenskih raziskav pričujoča razprava prinaša temeljne ugotovitve o romejščini: obravnavamo njeno zunanjo zgodovino in genealogijo, opišemo predhodne poskuse dokumentacije jezikovnega gradiva in na kratko predstavimo slovnični sistem. Zadnji del razprave je posvečen trenutnemu sociolingvističnemu stanju ter poskusom oživljanja jezika, ki jih umestimo tudi v kontekst premnogih izzivov ideološke narave (oz. takšnih, ki so si ideološki predznak pridobili), s katerimi se soočajo.
Ptohoprodrom oz. Revni Prodrom je naslov zbirke, ki jo je morda napisal Teodor Prodrom (najverjetneje gre za avtorja, ki so ga imenovali tudi Ptoho-Prodrom oziroma Revni Prodrom), morda pa kak njegov ...posnemovalec. Teodor Prodrom, ki je živel v 12. stoletju, in sicer nekje med letoma 1100 in 1170, je bil znamenit in plodovit bizantinski avtor tako proznih del kot tudi poezije. O njegovem življenju ni veliko znanega, poznamo ga predvsem kot pisca priložnostnih pesmi za pokrovitelje bizantinskega dvora. Bil je v stikih s cesarjema Joannesom II. Komnenom in Manuelom I. Komnenom, pod katerim je Bizantinsko cesarstvo doživelo ponovni vzpon vojaške in ekonomske, pa tudi kulturne moči. To je bil zadnji vrhunec tisoč petsto letne zgodovine Rimskega cesarstva.
Kapadoška grščina Mark Janse; Jerneja Kavčič
Keria: Studia Latina et Graeca,
11/2020, Letnik:
22, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Članek oriše jezikovno in socialno-kulturno zgodovino Kapadokije in Kapadočanov od časov Hetitskega kraljestva v pozni bronasti dobi do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo v letih 1923‒1924. ...Po izmenjavi prebivalstva so bili Kapadočani diskriminirani zaradi svojega videza, še prav posebej pa zaradi jezika, kar je povzročilo, da so bili vse manj naklonjeni prenašanju jezika na otroke in vnuke. V osemdesetih letih 20. stoletja je pravladalo prepričanje, da je kapadoščina izumrla, vse dokler nista Mark Janse in Dimitris Papazachariou odkrila, da se v Grčiji še vedno do določene mere govori eno od kapadoških narečij. Ko je akademska skupnost prepoznala kapadoščino kot še vedno živ jezik, je to pripeljalo do spremembe negativnega odnosa, ki so ga do materinščine gojili Kapadočani sami. Zgodba o kapadoščini je tako še eno pričevanje o socialno-kulturni vlogi akademskega dela na področju humanistike.
V prispevku obravnavam dva skoraj identična odlomka iz besedil, ohranjenih na črepinjah iz Vzhodne puščave (O.Claud. 1.141, ll. 1–4 in O.Claud. 1.142, ll. 1–3). Čeprav se zdi, da odlomka kažeta, kako ...so govorci grščine v prvih stoletjih po Kr. razumeli razmerje med nedoločniškimi polstavki in stavki z osebnimi glagolskimi oblikami, se njuna interpretacija izkaže za posebej zahtevno v luči domneve, da je večina avtorjev besedil iz Vzhodne puščave grščino govorila kot tuj jezik (Leiwo, »L2 Greek in Roman Egypt«). Na podlagi koncepta avtentičnosti (Joseph, »Textual Authenticity: Evidence from Medieval Greek«) zavzamem stališče, da odlomka odražata širše procese v kojne, zaradi katerih je infinitiv perfekta v nedoločniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja, prevzel vlogo izražanja preddobnosti.
Kljub podpori, ki jo v Sloveniji uživa ideja o večjezičnosti, je bil projekt uvajanja drugega tujega jezika v osnovno šolo leta 2013 prekinjen, preveč poenoteni maturitetni sistem pa dijake po novem ...odvrača celo od tega, da bi drugi tuji jezik izbirali na višji ravni, ki vključuje književnost. Tudi s širšega stališča se zdi, da je »pragmatični« vzorec jezikovnega pouka, ukleščen v zamisel o enotnem trgu dela, nezdružljiv z idejo o večjezičnosti, saj globalna angleščina v tem pogledu zadostuje. Kljub temu se v novejših prizadevanjih Sveta Evrope nakazuje koncept večjezičnosti, ki bi vključeval več metalingvistične in zgodovinske zavesti in bi priznaval koristi klasičnih jezikov. Zdi se, da so se moderni tuji jeziki znašli pred dilemo, ki jih zbližuje s klasičnima jezikoma: ob angleščini kot univerzalnem jeziku sporazumevanja je njihova aktualnost čedalje bolj odvisna od tega, koliko se posvečajo tudi kulturni in splošnoizobrazbeni razsežnosti jezikovnega pouka. To vključuje tudi pouk književnosti.
O preživetju latinščine in grščine je v Ljudski republiki Sloveniji po drugi svetovni vojni odločala partija, ki je v posnemanju sovjetskih zgledov skoraj povsem uničila klasično šolstvo. Tega je — ...paradoksalno — rešil Stalinov napad na isto partijo. Med preurejanjem države po sporu z Informbirojem je vrh centralnega komiteja — Milovan Djilas, Boris Kidrič, Edvard Kardelj in Josip Broz Tito — na plenumu politbiroja sklenil obuditi klasično šolstvo in s tem pokazati, kako se država razlikuje od Sovjetske zveze. Odjuga ni trajala dolgo. Po otoplitvi odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po Stalinovi smrti so bile klasične gimnazije sčasoma ukinjene, grščina je iz šol izginila, latinščina pa je bila vse bolj marginalizirana.
The description of the syntax of the infinitive in Hellenistic and Byzantine Greek is dominated by the historical approach, which interprets syntactic changes in the light of the anticipated ...disappearance of the infinitive. However, the syntax of the infinitival clauses dating from these two periods displays phenomena apparently not known to Classical Greek, at least not in an identical form. Moreover, these phenomena cannot be adequately explained as signs heralding the disappearance of the infinitive. The paper addresses: (1) the use of the AcI structure when the subject of the main clause is coreferential with that of an indicative infinitival clause dependent on a verb of speaking or thinking; (2) the use of negative particles in infinitival clauses dependent on verbs of speaking or thinking; (3) the use of the infinitive in indirect questions. It is particularly the use of the infinitive in deliberative indirect questions of the I did not know what to do type that argues against construing the syntax of Hellenistic and Byzantine Greek infinitival clauses as a mere trend towards the limitation and final disappearance of the infinitive. Arguably the clauses of this type originated as late as the Hellenistic period, while Jannaris’ attempt to explain them as a wrong use of the infinitive, caused by its decline, is not convincing. Hellenistic Greek also witnessed a change in the use of negative particles in indicative infinitival clauses and in the use of the AcI structure where the subject of the main clause was coreferential with that of the infinitival clause. Especially texts written in the demotic language display a gradual predominance of the particle μή where Classical Greek would require οὐ(κ). Where the subjects are coreferential, moreover, an alternative to an infinitival clause, with the subject left unexpressed, is the AcI structure (which, in contrast to Classical Greek, places no emphasis on the subject of the infinitival clause). While a connection between these two phenomena and the gradual disappearance of the infinitive cannot be ruled out, the two changes may well have evolved quite independently of the disappearing process.
Pomemben prispevek k zgodovini starogrškega perfekta je dalo delo Erike Mihevc-Gabrovec Propad perfekta v pozni grščini (La disparition du parfait dans le grec de la basse époque). Obravnava perfekt ...v tedaj slabše poznanih virih cesarske in zgodnje bizantinske dobe. Nekoliko je zamajalo starejše poglede na sovpad med aoristom in perfektom. Vprašanje do danes kljub temu še ni bilo rešeno. Eden od možnih pristopov k reševanju tega problema se odpira tudi v okviru slovenske teorije naravne skladnje.
PDF
