Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kje so tiste Jesenice?, ki jo je napisal Mitja Volčič in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine novinarja Mitja Volčiča, ...rojenega Jeseničana, ki je po srečanju z nekdanjimi sošolci ob obletnici mature obudil spomine na Jesenice njegove mladosti. V uvodu avtor oriše srečanje in žalostno ugotovi, kako zelo se je njegovo rojstno mesto spremenilo in kako opustelo je ob vikendih. V nadaljevanju opiše dogajanje na devetih prizoriščih v mestu, kjer se je v preteklosti veliko zabavnega dogajalo. 1. KINO – PA ŠE RADIO PO VRHU Pod prvo točko avtor obudi svoje spomine na znani jeseniški kino, ki ga danes ni več. Opiše dvorano, kinooperaterja oziroma »kondukterja« in dogajanje v dvorani. 2. DELAVSKI DOM PRI JELENU Avtor opiše dogajanje Pri Jelenu, kjer sta bili dve dvorani in bife. V manjši dvorani so bile na ogled razstave in lutkovne prestave, v večji dvorani pa plesne vaje za mladino pod vodstvom plesnega mojstra Arčona. 3. KAZINA Pod to točko avtor opiše zabavno dogajanje v tovarniški restavraciji, kamor so po opravljenem delovniku zahajali delavci Železarne Jesenice, še zlasti radi po izplačilu plače. Zgornje nadstropje je bilo rezervirano za klub tehnikov in inženirjev. Na vrtu je bil prostor za veselice. 4. TVD PARTIZAN Tu avtor opiše drugi center mesta Jesenice, ki je še danes okoli Čufarjevega trga. Spominja se »fizkulturnega« doma, kjer je bila telovadnica, prostori za tabornike in prostor za namizni tenis. Omenja tudi plese, ki so jih organizirali v telovadnici, in se spominja pustnega karnevala, ki so ga organizirali Hruščani. 5. TEATER Pomemben steber jeseniške kulture in zabave je bilo gledališče, kjer so lokalni amaterski igralci dobili priložnost nastopa na odrskih deskah, občinstvo pa se je zabavalo ob ogledu dram, burk in komedij. 6. RADIO V tem podpoglavju opiše svoje spomine na začetke Radia Jesenice in svoj prispevek k programu. To je bila predvsem sodobna rokenrol glasba iz tujine in kasneje Mladinski radijski klub, ki ga je vodil enkrat na teden. 7. Avtor opiše železniško postajo na Jesenicah, ki je bila živahno prometno vozlišče in z restavracijo tudi shajališče. 8. KOROTAN IN POŠTA Pomembni družabni središči, ki ju omenja avtor, sta bila tudi hotela Korotan in Pošta, kjer so prirejali plese. 9. PRI MINCI IN ŠE KJE Svoj sprehod po družabnih stičiščih nekdanjih Jesenic avtor zaključi z opisom nekaterih dejavnosti s katerimi so si mladi Jeseničani krajšali čas, med drugim z obiskovanjem bazena na Ukovi, kjer je za red skrbela gospa Minca.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako smo se na Jesenicah včasih zabavali, ki jo je napisala Vanda Torkar Tomljanovič in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre ...za spomine avtorice na mlada leta, ki jih je preživela na Jesenicah, kamor je družina leta 1961 prišla iz Baške grape k očetu na Jesenice. Spominja se mladosti, ki jo je preživela v bloku ter otroških iger in zabave z drugimi otroki. V najstniških letih je zahajala v disko Pikova dama na Jesenicah. V prispevku pa posebej opiše tombolo na še nepokritem hokejskem igrišču Podmežakla, ki sta se je udeležili s prijateljico in za vstopnici porabili zadnje kovance. Na tomboli je zadela glavni dobitek – osebni avto zastava 1300. Ker doma niso imeli dovolj sredstev za plačilo davka na dobitek, so avto prodali, denar pa koristno uporabili. Avtorici je olajšal in polepšal študijska leta in kot sama pravi, ji je ta dogodivščina spremenila življenje. Dokument vsebuje tudi fotografijo ekipe odbojkarskega kluba Jesenice na tekmi v Celju 11. Junija 1970 in fotografijo avtorice Vande s prijateljico Darjo, s katero sta bili skupaj tudi na tomboli leta 1970. Obe fotografiji sta last Vande Torkar Tomljanovič.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Glasba in ples, kino in gledališče, ki jo je napisala Štefanija Muhar in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica se spominja ...časov, ko delo in zabava nista bila strogo razmejena, in ugotavlja, da je bilo včasih polje zabave dosti bolj domiselno in družabno od današnjih dni. Glasba in ples sta bila v preteklosti na Jesenicah tesno povezana z življenjem mesta. Tu se je veliko in dobro plesalo. Poleg tega je mesto slovelo po odličnih glasbenikih in pevcih, ki so v gledališču igrali operete. Gledališke igre so uprizarjali v gledališču in na različnih prizoriščih na prostem. V nadaljevanju avtorica podrobneje opiše jeseniško godbo na pihala, njihove nastope in tradicionalno prvomajsko budnico. Živ je tudi spomin na skupna silvestrovanja, katerih nadaljevanje so tradicionalni novoletni koncerti. Zelo prijetna oblika druženja so bili pikniki godbenikov in družinskih članov, vrhunec pa njihova letovanja na morju. Opisala je tudi skeča Tiha roža in Pastirček, pri katerih so sodelovali tudi družinski člani. S pesmijo, ki pripoveduje o tem, kako so se godbeniki zabavali na letovanju v Crikvenici, avtorica zaključuje svojo pripoved. Dokument vsebuje tudi fotografijo godbenikov na oddihu v Crikvenici, ki je last Pihalnega orkestra Jesenice – Kranjska Gora.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Zabava je tudi igra, ki jo je napisal Rudolf Šapek in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine avtorja na življenje na ...Slovenskem Javorniku v sedemdesetih letih 20. stoletja. Največ zabave je avtor našel v naravi okoli domačega kraja. Še posebej je imel rad živeli in tako je nekoč iz potepanja po Mežakli prinesel mladega lisjačka Mikija, ki mu je delal družbo kar štirinajst let. Poleg lisjaka je domov prinesel tudi druge male živali, ki jih je udomačil. Še danes mu pri jedi delajo družbo siničke, ki priletijo skozi odprto okno. V šolski dobi so z vrstniki ušpičili marsikatero potegavščino, ki jih avtor opiše. V najstniških letih pa so se podali na ples na Jesenice, še rajši pa v Radovljico ali na Bled. Če so zamudili zadnji vlak, so se domov odpravili peš. Pomembno vlogo v preživljanju prostega časa je imel šport, še zlasti hokej, ki jih je zanimal predvsem kot navijače hokejskega kluba Jesenice. Za konec avtor potegne vzporednico med svojo mladostjo in življenjem današnjih mladih ter zaključi, da mladi kljub drugačnemu načinu življenja in zabave še vedno znajo prisluhniti dobronamernim nasvetom starejših. Dokument vsebuje tudi fotografijo razglednice lisjaka Mikija leta 1974 in je last Rudolfa Šapka.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Festival smeha, ki jo je napisal Todosja Lazarov in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine avtorja na zabavno prireditev ...Festival smeha, ki je potekala 22. avgusta 1973 v hali Podmežakla na Jesenicah. Šlo je za nastop šestdesetih najboljših humoristov in pevcev, ki so nastopali po republikah bivše skupne države Jugoslavije. Avtor opiše, kako je sam doživel to prireditev. V nadaljevanju opiše še ogled nogometne tekme med ekipo Partizana iz Beograda in domače ekipe z Jesenic in spomine na obisk podobne prireditve, kot je bil Festival smeha v hali Podmežakla, 25. junija 1976, na kateri so sodelovali znani jugoslovanski pevci in humoristi. Avtor zaključi z mislijo, da take velike prireditve od takrat na Jesenicah ni bilo več. Dodana je tudi fotografija oglasa za Festival smeha, ki je bil objavljen v Železarju 17. avgusta 1973, letnik 15, št. 33, str.16.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Delo in zabava na Konarjevi kmetiji, ki jo je napisala Kristina Razingar in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica, ki je ...odraščala na visokogorski kmetiji v Planini pod Golico, v prispevku opiše delo in zabavo na Konarjevi kmetiji. Uvodoma avtorica opiše svojo številčno matično družino in domačijo ter življenje na njej. V nadaljevanju opiše različna kmečka opravila, pri katerih so sodelovali otroci in se pri tem dobro zabavali. Tako so sodelovali pri grabljenju in spravilu listja, tlačenju naribanega zelja in repe, kolinah, žetvi, sušenju, trenju in česanju lanu ter izdelavi lanenih rjuh. Najbolj so se zabavali pri spravilu sena z rovta, ko so sedeli na vrhu kopice, ki so jo na veji z vprego vlekli do senika. Avtorica se spominja tudi Kopišarjevega salona – velike dvorane, v kateri so igrali igre, prirejali veselice in proslave ter vrteli filme. Posebej se spominja prireditve Miss narcis, ko so priredili povorko z vozovi, na katerih so prikazovali stare običaje. Prispevek zaključi s spominom na »vinsko trgatev« v hotelu Belcijan, ko so plesalke s pomočjo plesalcev trgale s stropa obešeno grozdje. Dokument vsebuje tudi fotografije malice na Kosmatovem rovtu v Prihodih leta 1993, Kopišarjevo Anico pri trenju lanu okoli leta 200, Kristinina sinova s posmuklami (sankami) in Kristinine sestre na Prontu maja leta 1960. Vse fotografije so last Kristine Razingar.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Naša zabava, ki jo je napisala Angelca Podlesnik in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica, ki je bila rojena v Vodicah, se ...spominja časov, ko je med počitnicami odhajala k teti Johani na Jesenice, ki si je v železarni našla zaposlitev. Z bratrancem in sestrično so hodili plesat v Titov dom. Po vojni je spoznala moža, se poročila in preselila na Jesenice. Ker je rada plesala, sta z bodočim možem skupaj hodila na ples v hotel Korotan, kjer je bila sicer zaposlena kot pomočnica kuharice. Po poroki sta se preselila na Lipce, kjer sta se jima rodili hčerki. Avtorica se spominja, kako je mož s hčerkama preživljal prosti čas v naravi. Na počitnikovanje so odhajali v počitniški dom Železarne Jesenice v Crikvenici, kjer so bili tudi plesi. Ko so se preselili v večje stanovanje v bloku, sta z možem ob večerih hodila plesat v bližnji hotel Korotan, ko sta hčerki že spali. Dokument vsebuje tudi fotografijo razglednice Jesenic s hotelom Korotan okoli leta 1970 iz fototeke Gornjesavskega muzeja Jesenice.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Življenje z glasbo, ki sta jo napisala Vlasta in Ludvik Kokošinek in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine Vlaste in ...Ludvika Kokošinka na njuna mlada leta na Jesenicah in različne vrste zabave v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Ludvik – Ljubo opiše svoje otroštvo na Stari Savi in prve stike z glasbo, ki je bila doma v družini. Kot petošolec se je pod vodstvom režiserja Gašperja Tiča seznanil z gledališčem in igral v predstavah, kot so Princeska in pastirček, Veliko potovanje, Matiček se ženi in drugih. Z odhodom režiserja Tiča je prenehal z igranjem in se posvetil glasbi. Z bratom Borisom sta bila prva učenca violine v glasbeni šoli na Jesenicah. Avtor opiše, kako so s harmonikarjem Šubertom in kontrabasistom Volarjevim Tončkom ustanovili prvo glasbeno skupino. S pianistom Ludvikom Vebrom in njegovo sestro, ki je igrala čelo, so hodili »ofirat« za god. Ob tem se je zgodilo marsikaj zabavnega. Kasneje so v spremenjeni zasedbi igrali po veselicah in na porokah, kjer so poskrbeli tudi za zabavni program. Ludvik je sodeloval v treh orkestrih, najdalj pa v orkestru Rada Kleča, ki je v gledališču spremljal operete. V nadaljevanju avtorja opišeta ples v TVD Partizan, kjer sta se spoznala. Vlasta je ob zaključku prispevka opisala, kako se je kot članica kegljaške ekipe Vodovoda Jesenice udeležila tekmovanja in na poti domov »pristala« na ohceti sosedove Mete, ki je ob zvokih ansambla Caravelle trajala do jutranjih ur. Ljubo, ki še danes igra violino pri Simfoničnem orkestru Jesenice, je zaključil, da je glasba imela in še vedno ima pomembno vlogo v njegovem življenju. Dokument vsebuje tudi fotografijo Ljuba kot barona Naletela v predstavi Matiček se ženi, ki je last avtorja, fotografijo orkestra Glasbene šole Jesenice na jubilejnem koncertu ob 10. obletnici (Železar, letnik 1956, št. 3, str. 67) in fotografijo Simfoničnega orkestra Jesenice iz arhiva Glasbene šole Jesenice (foto Sašo Valjavec).
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Gostilna Mulej na Potokih, ki jo je napisal Janez Babič po pripovedovanju Marice Mulej, poročene Olip in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih ...zabavali. Avtor na začetku prispevka citira vsebino prvega objavljenega članka o gostilni Mulej na Potokih, ki je začela obratovati leta 1900. Prvi gostilničar je bil Janez Mulej, ki je deloval kot kamnosek in gostilničar. Gostilna je bila znana po plesih ob sobotah in nedeljah, ki so trajali do jutranjih ur. Po prvi svetovno vojni je po nekaj kriznih letih gostilno prevzel sin Stanko, izučen mesar. Gostilna je zaslovela po mesnih specialitetah. Za prevoz blaga in ljudi so kupili avto, ki so ga med drugo svetovno vojno skrili pred Nemci, a so jim ga po vojni zasegli. V zameno so dobili zemljišče, kjer so zgradili novo hišo. Po vojni je Stanko v kleti uredil manjšo klavnico in mesnico. V gostinskem salonu so imeli gramofon in ob nedeljah se je tam plesalo. Sem je zahajal tudi Čopov Joža, vedno s šopkom planinskih rož. V gostilni so pred drugo svetovno vojno redno potekale veselice. Med vojno so jo obiskovali tako Nemci kot partizani. Pripovedovalka se spominja tudi dogodka, ko je mama Julijana s svojim odličnim znanjem nemščine rešila družino, obsojeno miniranja bližnjega mostu. Po vojni so se pojavili novi gostje – motoristi. Na poti iz svojih gostovanj so se v gostilni radi ustavili tudi Jožovci, kot so na začetku pravili Avsenikom. To se je dogajalo na pobudo Franca Koširja, ki je rad pogledal za Marico. Tako je nastala tudi Avsenikova pesem Pri ljubici na Potokih. Ker Mulejeve gostilne ni prevzela nobena od domačih hčera, so jo leta 1958 zaprli. Dokument vsebuje tudi fotografije: razglednica Potokov z Mulejevo gostilno in brvjo čez Savo iz leta 1912, skupina pred Mulejevo gostilno z gostilničarjem Stankom, družina Mulej s pomočniki leta 1945, Stanko Mulej pelje svojo družino na Brezje in Mulejeva gostilna okoli leta 1955. Vse fotografije so last Marice Olip.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako smo se včasih zabavali, ki jo je napisala Ada Mareš Preželj in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica se spominja, kako ...so se zabavali na Hrušici, kjer je živela s starši. V dokumentu opiše, kako so hodili na veselice ne le plesat, temveč tudi opazovat dogajanje na plesišču. Veliko časa so preživljali v naravi in opazovali živali. Spominja se tudi, kako so hodili poslušat prvi radio, ki ga je eden od sosedov postavil na okensko polico. S starši so z vlakom odšli na družinski izlet na Belopeška jezera v Italiji. Posebno ji je ostal v spominu izlet na Bled, kjer so na sprehodu ob obali jezera srečali jugoslovanske prince Karadžordževiče. Mladi s Hrušice so hodili peš na Jesenice v kino, da so si lahko ogledali nove filme, če so dobili vstopnico. Po izgradnji kina na plavžu je bilo lažje, saj je bil kino bližje in tudi vstopnice niso tako hitro pošle. Ko se je zaposlila, je bil čas za kino le še v soboto popoldan. Mladi so v prostem času radi hodili v gore in avtorica se spominja, kako je z bratom odšla na Triglav. Med drugim tudi opiše, kako ji je bilo v zabavo zbiranje različnih keramičnih krožničkov in kamenčkov. Na koncu še obudi spomin na odhod na služenje vojaškega roka, ko so fantje s šopki v gumbnici hodili po vasi ter peli in vriskali. Dokument vsebuje tudi fotografijo nabornikov na Hrušici 26. Maja 1948, ki je last Ade Mareš Preželj.
