Naslovnica knjige Obrazi iz sanj s poezijo in ciklom lesorezov Mihe Maleša, ki so ga imenovali tudi slikajoči pesnik.Prezrto poezijo, ki jo je objavljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih ...let, največ v Umetnosti, lahko danes odkrivamo kot pravo presenečenje, naj gre za njegove subtilne osebno refleksivne pesmi ali pa za njegove prepesnitve pesmi pranarodov, kot jih je imenoval sam: od indijanske, afriške in tihomorske poezije do poezije starega Egipta. Z njimi je Maleš uveljavil neko vrsto poezije, ki je v tem času v slovenskem prostoru z izjemo njegovih objav sploh ni bilo. S svojo živostjo, svežino in inkantacijsko energijo svoje dikcije zvenijo modernejše od večine tedanje poezije v slovenščini.Pesmi so v tej knjigi objavljene skupaj z njegovim ciklom lesorezov Obrazi iz sanj, ki je nastajal v letih 1923 in 1924. Tokrat je prvič objavljen skoraj v celoti z nekaj dodanimi podobami, ki niso nastale kot njegov del. Ti obrazi v nekaj sumaričnih linijah beležijo to, kar se umetniku prikazuje pred notranjimi očmi. Nekateri so na robu človeškosti, spet drugi so videti realistični portreti oseb, ki so v Maleševe sanje vstopale iz stikov v vsakdanjem življenju. Nekateri obrazi imajo enigmatičnost mask, nekateri se razkrajajo, da učinkujejo skoraj kot nočne more, spet drugi so se prikazali kot lepotni odmevi japonske umetnosti, ki jo je Maleš ljubil.Vir: https://zalozba-pivec.com/knjigarna/obrazi-iz-sanj
Pri Bilčevih, v starem delu Ilirske Bistrice na desnem bregu potoka Bistrice, z Levstikove ulice proti znanim slapovom potoka Sušec in ruševinam starega bistriškega gradu, stoji skupina hiš med njimi ...je ugledno domovanje Bilčevih (danes Stegujevih). Ulica se prav po Bilčevih imenuje Bilčeva pot in na številki 4, na marmorni plošči preberemo, da sta se v tej hiši rodila duhovnika Franc Bilc in Janez Bilc. Starejši je bil Franc, Janez pa njegov nečak. Oba sta našla mesto v slovenski literaturi in slovenskem slovstvu.Starejši, Franc Bilc (1786 – 1824) je gimnazijo obiskoval v Ljubljani, služboval je v Tomaju, Postojni in v Ilirski Bistrici. Do smrti je bil ekspozit v Harijah. Prijateljeval je s svojim učiteljem Valentinom Vodnikom. Naučil se je srbohrvaščine, ruščine in češčine. V času Ljubljanskega kongresa je pisno povabil ruskega carja Aleksandra 1. na ogled cerkniškega jezera. Bil je cenjen med sodobniki Metelko, Jarnik … Pripravil je bogato slovarsko gradivo.Ivan Bilc (1839 – 1906) je bogoslužje študiral na Reki in v Ljubljani. Zaradi bolezni je šolanje in službo prekinjal. Bilčeve pesmi so nabožne, opeva ljubezen do domovine, prirode … Pesmi je objavljal v slovenskih časnikih; Posebej so znani njegovi Prvenci, pesnitev Smrt Smail Age Čengića. Napisal je kroniko Trnovske fare, izdal turistični vodnik o Postojnski jami, popisoval kraje in ljudi na Bistriškem. Umrl je na svojem domu pri Bilčevih.V njuni skromni zapuščini je ohranjen tudi zanimiv lesorez pričujočega odtisa (7x7x3 cm), ki ima vse značilnosti ekslibrisa visokega cerkvenega dostojanstvenika. (kardinalski klobuk, značilni vozli z dekorativnimi cofi, bogato ilustracijo na plašču, ovalnim napisom in krono s križem …) Morda je med bralci Kamre kdo, ki bi znal raztolmačiti in komentirati predstavljen odtis »Bilčevega ekslibrisa«. Hvala!381/vč
Fran Erjavec se je rodil v Vižmarjah 11 »pri Rahvu«. Osnovno šolo je obiskoval v Šentvidu, gimnazijo v Ljubljani in učiteljišče v Kranju. Opravljal je številne funkcije in poklice, saj je bil učitelj ...v Mesličah pri Divači, novinar, urednik, zgodovinar, politično pa je deloval v demokratski stranki kot publicist in organizator. Po letu 1921 se je bolj približal Slovenski ljudski stranki. Veliko je potoval po Evropi. Po koncu prve svetovne vojne je v Ljubljani ustanovil Slovensko posredovalnico za delo. 1941 je bil zaprt v Italiji. Po letu 1945 je živel v Rimu in v Parizu, kjer je nadaljeval publicistično in raziskovalno delo, zlasti v zvezi s Koroškimi Slovenci. Pisal je večinoma za emigrantske časopise, se ukvarjal s socialnimi problemi, z gospodarstvom in literarno zgodovino. Uredniško delo: lista Ognjišče in Slovenski učitelišnik, Socialna misel, Ilustrirani Slovenec in Slovenska socialna matica. Kot pisatelj je najprej objavljal črtice in pesmi v Zvončku in drugih listih. Kot novinar je objavljal prispevke v Katoliškem glasu, Domovini in Glasu slovenske kulturne demokracije. Objavil je sledeča samostojna dela: Naša Istra (1919), Za staro pravdo (1920), Zbirko slovenski pesniki in pisatelji (1921-23), Zgodovino socializma v Srbiji (1922), Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (1928). Prevedel je srbske, kitajske, afriške in indijanske narodne pripovedke. Obširnejša biografija
Članek o razstavi III. mednarodna grafična razstava, Moderna galerija, Ljubljana, 1959.(Primorski dnevnik, 1959, letn. 15, št. 136 (9. 6. 1959), str. 3)
