This article analyses writers' correspondence from the second half of the nineteenth century on the territory of what is now Slovenia, identifying a tension between two imperatives. One the one hand, ...the discourse of this correspondence is firmly embedded in the collectivist ideological matrix of cultural nationalism; on the other, the authors of these letters present themselves as completely individualised authorial subjects. I focus on the correspondence from the personal archive of Josip Cimperman, in which I observe these interweaving aspirations and search for an ideological element that made their coexistence possible.
Tri nagrobne plošče spominjajo na člane dveh pomembnih meščanskih rodbin: Hradecky in Simonetti. Vsi napisi na teh ploščah so nemški. Marmornata plošča na levi je posvečena spominu na Simonettijeve: ...Marijo, rojeno Grbec (1801 – 1841), ki je bila žena zlatarja Petra Simonettija, sina Filipa (1832 – 1841). Verze zanju je spisal France Prešeren, ki je prijateljeval z zlatarjem. Na beli plošči so zapisani tudi Simonettijeva druga žena Alojzija, rojena Staudinger, ter otroci iz obeh zakonov. Prvotni nagrobnik družine je bil postavljen pri sv. Krištofu že 1841. Nad marmorno ploščo je bil relief s klečečim angelom, pod njo pa plošča s peščeno uro. Ob ureditvi Navja so plošči ločeno, a nedaleč drugo od druge, vzidali pod arkade, relief z angelom pa je dobil prostor nad nagrobnikoma bratov Cimperman. Prešernovi verzi: Mater in sina, / ki ga je povila, / oklepa v svojem krilu ta gomila; nas, preostale, ki za njima lije / oko nam solze, tudi kdaj pokrije, / da združeni napotimo iz mraka / se v večno hišo, kjer nas Oče čaka. Na plošči desno so napisani oče ljubljanskega župana Hradeckega Franc Ks. Hradeczky, računski svetnik, po rodu Čeh, mati Rozalija in županova hči Karolina, ki je imela le 17 let (1809 – 1826). Spodnja plošča je posvečena ljubljanskemu županu Janezu Nepomuku Hradeckemu (1775 – 1846), ki je bil že rojen v Ljubljani. Od 1820 do smrti je bil ljubljanski župan, stanovski zastopnik, bil je soustanovitelj Ljubljanske hranilnice, član številnih društev. Med drugim je zaslužen za ureditev osrednjega trga in parka Zvezda, za zidavo novega mostu čez Ljubljanico, za izboljšanje komunalnih in sanitarnih razmer v Ljubljani. Na plošči je bila napisana tudi žena Marija Schweitzer. Plošči družine sta iz črnega lesnobrdskega apnenca, prvotno sta bili nameščeni v istem nagrobniku, pri prenosu pod arkade pa so ju vzidali ločeno. Med ploščami je viden marmornati relief z oblakom, peščeno uro s perutmi in kačo, ki grize svoj rep. Oblaki ponazarjajo nebesa, ura minljivost, kača pa večnost. Čisto zgoraj je spominska plošča Vojteha Valente. (Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, Ljubljana, 1997.)
Ženska obleka (krilo z modrcem) in pripadajoča jopa (špenzer) iz fino tkanega blaga je bila sredi 19. stoletja praznično oblačilo ene od članic družine Mayr.
Ivan Jean Schrey (1855 – 1941), podjetnik, pekovski mojster, namestnik prisednika obrtnega sodišča. Rojen je bil na Glincah pri Ljubljani. Družinska posest sta bila hiša pri Novem svetu (prodana ...bratom Kozlerjem) in mlin na Glincah, ki ga je podedoval Schreyev starejši brat Anton. Ivana Jeana so vzeli iz realke in ga dali učiti mlinarske obrti v znanem mlinu Kestenbaummühle v Gradcu in v valjčnem mlinu Schwarzeneeker Kunstmühle barona Neubauerja v Wildonu. Leta 1873 je izučen mlinarski pomočnik odšel na potovanje v Baden in Atzgersdorf pri Dunaju in na Saksonsko, kjer je bil nekaj časa zaposlen v slovitem Rienerthovem dvornem mlinu v Draždanih. Leta 1876 se je vrnil v Ljubljano. Mati Fanika je okoli leta 1875 kupila hišo podobarja Leopolda Götzla v Gradišču 5 in tu odprla pekarno, v Šelenburgovi ulici pa prevzela prodajalno luksuznega peciva. V materini pekarni se je Jean izuril v pekovski obrti, jo leta 1886 prevzel in vodil sam. Leta 1893 je pekarno v Gradišču preuredil v parno, ki je postala najmočnejša pekarna v Ljubljani z več prodajalnami v mestu. Schreyeva parna pekarna se je posebno izkazala ob potresu leta 1895, ko je zaradi svoje solidne zidave kljubovala potresnim sunkom in nemoteno obratovala. Še bolj se je storitvena moč pekarne pokazala med prvo svetovno vojno, ko je Schrey prevzel preskrbo vojaštva. Od vojaških oblasti je bil imenovan za generalnega arondatorja Ljubljane. V zakup je vzel še 4 ali 5 manjših pekarn. Konec leta 1916, ob pomanjkanju moke, je opustil zalaganje vojske s kruhom. Na povabilo tedanjega župana dr. Ivana Tavčarja je mestni občini ljubljanski za njeno aprovizacijo (preskrbovalni urad) dal svojo pekarno s podružnicami vred v zakup proti majhni odškodnini. Leta 1920 je parno pekarno v Gradišču 5 prodal Jakobu Kavčiču in se umaknil v zasebno življenje. Jean Schrey je bil, kakor piše v prispevku iz Tedenskih slik leta 1940 (27. 6., št. 26), tudi višji strelski glavar, častni član in večkratni predsednik najstarejšega ljubljanskega strelskega društva.Doprsni potret ljubljanskega meščana hranijo v Fototeki Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
